Dotaknila sem bom teme, o kateri nisem pisala še nikoli. In tudi zdaj lahko samo upam, da ne bom imela vklopljene preveč cenzure.

Zakaj nisem pisala o tem še nikoli? Ker me je sram tega dela življenja. Teh odnosov. Tega, da sem bila leta in leta v razmerju z moškim, ki me je psihično maltretiral. Pa se vrsto let sploh nisem zavedala, da je s tem karkoli narobe. O fizičnem nasilju bi tudi lahko govorila, a si še zatiskam oči pred resnico. Recimo, da v devetnajstih letih razmerja kakšna klofuta, lasanje  in prerivanje ni fizično nasilje. Čeprada sem živela z odvistnežem vsaj od alkohola, sem si priznala mnogo prepozno. Ostalih stvari v tem zapisu ne bom omenjala.

Ko je dekle, ki odraste v žensko iz svoje primarne družine navajeno in  naučeno marsičesa, predvsem pa nezdravih odnosov, se ne zaveda, da se ji dogajajo psihične in fizične zlorabe. O teh se s prijateljico ne pogovarja. Na razlaga ji, kako jo mož zmerja da je nesposobna, da nič ne naredi, da je prasica,… Ne pojasnjuje ji, kako se je bala njegove reakcije, ko bo prišel domov vinjen, pa ga ne bo čakala večerja, ki si jo bo v tistem trenutku zaželel. Nikomur, razen lastni hčerki, ko le ta odraste, ne pove, kako je iz kuhinje tekla v kopalnico z dojenčico v naročju, da ne bi dobila na glavo polne sklede solate, ker niti ne ve več kaj je bilo narobe. Nikomur ni povedala, kako je čakala na balkonu, v mrazu, da bo videla iz katere smeri in kdaj bo prišel, po večurni odsotnosti v gostilnah. Sram jo je, da je vedela, da ni edina ženska v njegovem življenju in dolga leta ni o tem spregovorila z njim. In tudi tega se sramuje, da ga je ničkolikokrat  prosila, da naj prekine zveze z drugimi, ker le tega ne zmore več prenašati.  Mnogo skrivnosti taka ženska, ki navzven zgleda lepa in mlada, nosi v sebi.

Čas  je, da pridejo okostnjaki  iz omar in da reče bobu bob. Če je bila psihočno in fizično maltretirana, je bila. Pika. Če je bila tepena, je bila. Pika. Če se je bala za svoje življenje, se tega ne rabi sramovati. Če je tudi sama varala partnerja, za ta dejanja ne potrebuje opravičila. Vse to so življenjska dejstva.

Pomembno je le, na kateri točki v življenju je ta ženska sedaj. Če si je sposobna pred ogledalom pogledati v oči in si priznati, da je bilo v njenem otroštvu res nekaj zelo narobe.  Da je do 39leta dopuščala, da so se moški zelo grdo obnašali do nje. Da si upa priznati da se je šla celo »prostovoljno prostitucijo« samo zato, ker drugače ni znala in zmogla zaključiti zveze z moškim, ker se je bala. Ker zaradi vsega kar se je dogajalo v njenem življenju ni verjela, da zmore živeti in preživeti sama.

Pa ta ženska nikoli ni bila finančno odvisna od nobenega moškega. Ima visoko izobrazbo in večino svojega življenja poleg redne službe  opravlja tudi druga dela. Že v srednji šoli je delala med počitnicami, takoj po srednji šoli se je zaposlila in večino časa opravljala dve službi. Poleg študija in materinstva. Seveda ona zdaj ve, zakaj se ji je v življenju vse to dogajalo. Takrat nega ni vedela. Takrat najprej ni vedela da je kaj narobe, potem se je začela zavedati da marsikaj ni prav. Pa ni imela zavedanja, da lahko karkoli spremeni.  Ko je le to prišlo, je bila že zelo prežeta z negatvnim mnenjem o sebi in strahom.

Ko te nekdo celo otroštvo do osemnajstega leta trenira v ubogljivega otroka, ki sploh ne pomisli, da lahko razmišlja s svojo glavo, ki je prepričan, da je njegovo mnenje nepomembno, da je sam njegov obstoj nepomemben, so posledice neizbežne.  Potem ta otrok želi čimprej iz takega okolja, ne da bi se te želje sploh zavedal.  Taka oseba z lahkoto naleti na partnerja, ki ima pripravljen teren, da naprej izvaja nasilje, ne da bi se ta dresiran otrok, zdaj ženska,  sploh zavedal , da je kaj narobe.  Ker ni veliko drugače, kot je bilo do tedaj. Zamenjalo se je le prizorišče in osebe v njenem življenju.

Tudi, ko je prišlo zavedanje, da ta partnerski odnos ni ok, ko je celo prišlo do prekinitve tega odnosa, se odnos ni mogel zaklučiti, ker je bila posredi odvistnost od odnosov. Tudi ko je drugič prišlo do tega, da bi se odnos lahko prekinil, je bila ta odvistnost od dramatičnosti v odnosu premočna. Potem je prišlo do nekajletne popolne zaslepljenosti, nemoči in vdaje v »usodo«, ki se je itak ne da nič spremeniti.  Šele zdravstvene in psihične težave njunega otroka so tej ženski zamajale tla pod nogami. Zavedanje, da želi najstniški otrok oditi iz družine, jo je zbudilo. V  trenutku nekega jutra je prišla nenadna moč in odločitev. Odločitev je ostala, moč pa je zamenjal strah za življenje. Zaradi potrebe po občutku zaščite je šla v partnerstvu iz dežja pod kap. Le da je bil ta na začetku bolj prefinjen. In ker je potrebovala zaščito pred enim, se strahu pred drugim sploh ni zavedala. Dokler ni bilo prepozno. Ujela se je v odnos, ki mu ni videla konca.  Oz konec  je bil določen sporazumno, bolno, za njo v tistem trenutku sprejemljivo. Telo se je odzvalo. Otrok se je odzival. Duša ni zmogla več.  Bilo je res preveč. Bilo je tako težko, da je nekega popoldneva sedela doma, na straniščni školjki in jokala. Zadnje čase je veliko jokala zaradi nemoči in situacije, iz katere ni videla poti. Bil je eden redkih trenutkov, ko ni reagirala avtomatsko, iz strahu. Pogovarjala se je sama s sabo. Bilo je približno takole: » Tako ne  gre več.  Ne morem več tako živeti.  Al se bom ubila, al pa bom končala to moro. Res ne morem več.  Kaj boš naredila? Ubila se ne bom. V najslabšem primeru lahko umrem, ubila pa se ne bom. Končala bom to sranje.«  V tistem trenutku, ne znam opisati, svet je bil drugačen, ker sem sprejela odločitev. Ker sem se zmogla za tisti kratek čas povezati sama s sabo in si dopovedati, da lahko umrem tako ali drugače. Ampak če bom umrla, se ne bom ubila sama. Želim živeti in zato bom naredila konec temu nezdravemu razmerju. In ta konec bo narejen na moj način, po mojih zmožnostih v določenem časovnem okvirju. Po tej odločitvi je bil vsak dan lažji in lepši. Ni mi bilo več težko hoditi tja, se družiti z njim. Jasno sem mu povedala da se tega ne grem več. Da bom obdržala dogovor, ki sva ga imela, to kar sem jaz poimenovala »prostovoljno prostituiranje«, in potem zaključila vse.  Po tem pogovoru  je bilo tudi njemu jasno, da mislim resno. Spremenil je odnose. Vse se je spremenilo. Samo zato, ker sem se pogovorila sama s sabo in se odločila. Vse ostalo je sledilo lahkotno. Tako lahkotno, da sem najino druženje celo podaljšala za en dan, nad čemer je bil celo on presenečen. To se je zgodilo izključno zato, ker je meni tako odgovarjalo.  Ne rečem, da ni bilo poskusov izsiljevanja, da se nisem borila s strahovi in demoni v sebi. Da nisem šla še vedno kdaj čez sebe zaradi strahu pred neznanim. A to ni spremenilo dejstva, da je bilo to razmerje zaključeno.

In s tem je bilo tudi zaključeno kakršnokoli druženje z moškimi, ki so me psihično in fizično maltretirali. Ja, še sem porebovala lekcije iz varanja, laganja, prikrivanja, prirejanja resnice. Ampak to, da je bil vsak naslednji odnos boljši, mi je kazalo pot, da napredujem v odnosih z moškimi. In tudi v odnosu same do sebe.

Zapisala Alenka Keber, 3.11.2018