Prvo vprašanje o katerem smo govorili na predstavitvi knjige je bilo glede tega ali gredo zlorabe po generacijah naprej. Da. Spolne zlorabe se ponavadi prenašajo iz roda v rod. Ali smo se pogovarjali o tem s svojimi starši, starimi starši, so nam oni to kdaj povedali ali pa ne. Tako je. Če se je spolna zloraba dogodila meni, se je zagotovo zgodila tudi vsaj enemu od mojih staršev in če sama ne bom pravočasno predelala posledic, se bo dogajalo to tudi mojemu otroku. To ne pomeni da oseba, ki je bila zlorabljena zlorablja tudi druge, to pomeni, da se to dogaja v rodu neke družine.

Moja izkušnja je taka, da se nisem spominjala svojega otroštva, oziroma sem se ga spomnila zelo malo. Ko sem rojevala, sem dobila nek utrinek, ki me je tako pretresel, da sem izgubila zavest in se samega poroda ne spominjam. V veliko primerih je tako, tako kažejo raziskave in tako je bilo tudi pri meni, da sem se pri starosti svoje hčerke okoli dveh let oz malo prej začela intenzivno spraševati kaj se je meni dogajalo v otroštvu. To je bila starost, ko so v mojem življenju že bile prisotne spolne zlorabe. Šla sem v knjižnico in prebirala vse knjige na temo otroštva, travm, delala sem zapiske, študirala sem te knjige. Več od tega, da sem se našla v veliko opisih posledic nisem takrat upala pomisliti. Tako sem še dvajset let hodila na delavnice, predavanja, svetovanja, izobraževanja, iskala sem resnico, pa nikomur nisem upala postaviti vprašanja, ki me je morilo.

Nato je prišla situacija, ki me je prisilila v odločitev. Hčerka je imela motnje hranjenja in bila tako oslabela, da je njeno življenje viselo na nitki. Sama sem dobila išijas in bila tudi nemočna, tako telesno, kot tudi psihično. Ko sem se tako nekega dne pogovarjala sama s sabo, sem prišla do odločitve, da moram tokrat najprej pomagati sama sebi, če želim biti v oporo svojemu otroku. Do takrat sem njej iskala terapevte in pomoč. Tako sem šla na interenet in želela najti osebo, ki ji bom resnično lahko zaupala svoje sume, kljub strahu, sramu in vsemi posledicami. Našla sem Mileno Matko. Hodila sem na njene delavnice, svetovanja, preigravali smo igre vlog, delali postavitve, iskali resnico. Začeli so prihajati spomini. Hišica mojega življenja se je začela rušiti. Začela sem čutiti svoje občutke. Do takrat sem bila prepričana, da nisem bila nikoli jezna. 

Potem sem začela izražati svoje občutke. Ko je prišel spomin, so prišli tudi vsi občutki, ki so bili prej zamrzneni v telesu. To pomeni da je vse že bilo v meni, le sama se tega nisem zavedala. Ves čas sem bila pridna ubogljiva punčka, ki niti ni pomislila, da bi mislila s svojo glavo. Ni pomislila, da bi kdaj komu ugovarjala ali imela kakšno svoje mnenje, ker so ji to že v otroštvu ubili. Občutke, ki so prihajali na površje sem izražala na vse mogoče načine, od joka in tresenja zaradi bolečin in strahu, do vpitja od groze, ker je bilo zavedanje kaj se dogaja, do občutkov zapuščenosti in zavrženosti. Nato je prišlo ponavadi spraševanje zakaj in čemu in sveta jeza, ko sem kričala in boksala, ko bi ubijala, če bi bilo kaj lažje. Pa ne bi bilo, kajti to vse je bilo nekoč, zdaj sem tukaj in želim živeti ozdravljena teh posledic. Tako je bilo neko daljše intenzivno obdobje takih in podobnih izražanj čustev, sproščanj pozabljenih spominov, ki so morali iz telesa na tak ali drugačen način. Zdaj je lažje. Vse gre bolj nežno, manj intenzivno, pa še vedno zelo ozdravilno in močno. Kar je prej bilo sprožilec številnih spominov in občutkov, je zdaj le še opomnik, aha to je bilo, kot obledela  slika v albumu, ki ne pusti več grenkega priokusa.

S tem sem bila takrat tudi odličen vzor svojemu otroku, ki se je medtem odločila da ne želi umreti.

Zapisala Alenka Keber 23.11.2019