Razmišljam. O svoji poti. Tukaj, zdaj.

O pozabljenih spominih. O odkritih talentih.

O trenutkih, ko sem trepetala za življenje. O strasteh ustvarjanja.

O izjavi “only the sky is the limit”. Ker ni, le sama sebi sem ovira in meja do kje lahko sežem.

O meji med tukaj in tam, ki je ni. Prav tako kot čutim podporo od tukaj, jo tudi od tam. Le da je način komunikacije drugačen, bolj iskren.

O mejah. O čutenju telesa. O občutkih gnusa.

O prelepo cvetočih dišečih marjeticah in čudoviti glasbi ptic.

O glasu vetra in sporočilu dežja.

O srbenju glave, da ne bi razmišljala in srbečici rok, da ne bi pisala.

O utrujenosti telesa. In o budnosti duha, o nešteto načrtih.

O moji hiški, svetišču ki si ga želim in ga zaslužim.

In o ovirah, ki mi preprečujejo da pridem do tja, kamor si želi moje srce.

In o preprekah, ki stojijo na poti do njega, ki ga želim in potrebujem.

O obilju vsega lepega, ki ga želim zase in za vse ljudi dobrega srca.

O hrepenenju po ljubezni, o želji po sebi.

Sem na križišču več poti. Včasih bi ostala na mestu, kot vkopana bi zamrznila, kot sem morala, da je šlo mimo kar se je dogajalo. Zdaj grem  naprej, pa nazaj in v levo in v desno =) ; raziskujem različne poti. Grem v gore in se  potopim v ledeno mrzlo morje.

Čutim. Živim.

 

Zapisala Alenka Keber