Še sem tukaj.  Še sem živa oz vsak trenutek bolj. Ljudje me srečujejo in pravijo da dobro zgledam. Da sem pomlajena. Pa da vidijo (na fb kolikor me spremljajo) da mi gre. In me resnično zanima kdo me zares pogleda. Kdo pogleda v moje oči in vidi kaj zares živim. Koliko bolečine je v njih. Kako utrujeno je moje telo. Koliko strahu je  v mojih ledvicah. Koliko ljubezni je v mojem srcu. Jaz nisem le to, kar se da ošvrkniti s pogledom. Ja, rada se oblečem v oblekico. In ja, imam kar nekaj lepih kosov oblačil, po mojem okusu, ne popolnoma klasičnih. Lepi so. In tudi sama se v njih počutim lepo, posebno. Ampak to je le zunanja podoba. Ki seveda da šteje. Ampak. Pomembno in predvsem pomembno je, kaj je notri. V srcu. V glavi. Koliko spominov je še v telesu. Spominov, ki želijo ven. Spominov, ki želijo da čutim. Da se ne zaprem pred slabim in ne pred dobrim. Spomini, ki želijo da jočem. Da kričim. Da sem žalostna. Da sem razočarana. Da sem srečna. Ker sem preživela, ponovno oživela.

Moja duša želi da plešem ples življenja, ki je strasten, poln, čuteč, poln mene. In mene je res polno, ko sem….

Zato so trenutki, ko sem žalostna in jokam. In so trenutki, ko moram  sredi noči ven, da izkričim in izjočem, se postavim zase, ker se takrat nisem mogla. Nisem smela. Nisem upala. Predvsem nisem upala, ker sem se bala, da bom ponovno umrla. In ta strah me spremlja. Je v meni. In ko jočem, joče v meni tista mala punčka, ki je prosila naj neha, pa ni. Ki je vedela da ni nič kriva, pa ji je bilo drugače povedano. Tista punčka, ki ji je bilo zagroženo, pokazano, povedano. Prevečkrat. In to punčko je potrebno ničkolikokrat pocrkljat. Ji povedati da je vredna. Da je ljubljena, ker je. Ne zato in predvsem samo takrat, ko je predmet  nekoga, ki bi jo v resnici moral zaščititi.

Dolgo sem molčala. Predolgo sem raziskovala, slutila, čutila. Res dolgo. Ker sem se bala. Resnice. Posledic. Ker sem mislila da sem sama kriva. Ker sem mislila, da bom kriva tudi zdaj. Pa ne samo zaradi tega kaj bosta onadva rekla, čutila, naredila. Kar bosta želela. Ni mi vseeno za tiste ki jih imam rada in bodo izvedeli, se spomnili. Ampak. Kje sem pa jaz? Kje je pa moje čutenje? Kje je pa resnica? Ni lepa. Je šokantna. Ampak je. Je bila in bo ostala. Če molčim ali pa če spregovorim. Mi vemo. In za moje ozdravljenje, za to da lahko grem v življenju  naprej, moram spregovoriti. In bom. Kolikor še vedno vse skupaj zavijam v vato, toliko bolj mi prihaja v zavest kaj je resnično bilo. Koliko vsega. In ja, tudi meni se je to dogajalo. Kot otroka, še zelo majhno deklico, so me spolno zlorabljali, omamljali, grozili, tudi ubili. Ko sem bila klinično mrtva se ne spomnim nobenega tunela.                                                                                                                                        V enem spominu  se spomnim sveta starešin, ki mi je povedal da moj čas še ni prišel. Ki mi je pokazal kaj bo, kdo pride v moje življenje in zakaj se je vredno  vrniti in živeti.  Kljub temu da se zlorabljanje ne bo končalo iz danes na jutri. In sem se vrnila. In res je vredno.                 V drugem spominu, ki je prišel pred kratkim, ko sem šla v občutek bolečine srca, občutek nevzdržnega pekočega občutka  v nožnici in občutek neznosnega gnusa, ust polnih sperme in penisa. Ko sem pljuvala in nisem mogla pogoltniti sline, kaj šele pojesti ali popiti kaj drugega. Ko sem pljuvala in si spirala usta, da bi šlo le res vse tisto ven. In potem občutek sramu, ker sem bila le lutka, predmet, ki si ga zavrgel, ko si ga uporabil. In vmes sem še umrla. In se srečala s Tejo, ki je v moje življenje prišla mnogo let kasneje. In potem me je še dva dni bolelo v prsih. Ampak je lažje.                                                                                                                                                                                                   In če bo prišel spomin ponovno, bom šla ponovno vanj, toliko časa bom to podoživljala, dokler ne bo telo čisto. In toliko časa bom jokala, dokler ne bom izjokala vse tiste nemoči in bolečine in sramu in kričala, dokler ne bom izkričala vsega besa, razočaranja, nemoči. In so posledice. Moje telo je po takih situacijah utrujeno. Včasih komaj hodim. Včasih počivam. Včasih me boli glava. Nazadnje sem ostala skoraj brez glasu, tako sem kričala. Ampak je lažje. Lažje diham. Vem kaj je bilo in vem da se to ne bo nikoli več zgodilo.

V tem življenju me ne bo nihče več ubil. Nihče več posilil. In nihče več ustrahoval. Oz ustrahujejo me še vedno. Nekateri so me neposredno  s klici, nekateri s pojavljanjem v moji bližini, drugi energetsko. Vem. Vidim. Čutim. Zaznavam. In sem se določila da ne bom več  nasedla  temu. Sem kar sem in vem kar vem. Imam telo, srce, dušo, modrost. In le to vse skupaj v tej kombinaciji šteje. In vse to je moje. In tokrat bom to uporabila za dobro. Za dobro sebe, svojih bližnjih in cele Zemlje.

Zapisala 30.7.2016