Je zavestna odločitev. In je delo zase. Je odločitev prevzeti odgovornost za svoje življenje v svoje roke. In to ni enostavno.

Ne konča se vsak dan s srečnim koncem. In včasih se ta ne-srečni konec nadaljuje še drug dan. Je soočenje s svojimi najglobljimi občutki in spomini. Je proces sprejemanja odgovornosti za vsak dan posebej. In se zgodi, da si v procesu, ampak je potrebno vseeno zjutraj vstati in iti na delo, v trgovino, pospravljati, se ukvarjati z otrokom in komunicirati s partnerjem. Dan ni enak dnevu in ne veš kaj bo prinese jutri. Ampak ko je konec današnjega dneva veš, da si korak naprej. Korak proti sebi in svoji duši, svojemu poslanstvu.

In ja, je težko. Ponavadi se večina ljudi, ki so bili v stiku s tabo vsak dan  “porazgubi”. Eni ne zmorejo sprejet napredka, ker jim prebuja njihove lastne želje po spremembi , ki se jo ta trenutek ne zmorejo ali nočejo lotiti. Drugi ti enostavno ne privoščijo in ti mečejo polena pod noge in zarivajo nož v hrbet. Tretji pa nimajo pojma, kaj se dogaja in te enostavno ne pokličejo več. Včasih se je potrebno obrniti stran od lastne družine zato, da lahko zadihaš samo z lastnimi pljuči.

Ponavadi je ta čas le prehoden, dokler ne ojačaš toliko, da lahko stojiš na lastnih nogah in te ne zamajejo misli, besede in dejanja drugih. Včasih pa čas pokaže da je v tvoje najvišje dobro, da z določenimi osebami prekineš vse stike za vedno.

So ure, dnevi, tedni, ko je neverjetno lepo. Ko vse teče tako kot po maslu. Situacije se odvijajo lahkotno. In ti trenutki so ti pravi, ko si v stiku sam s sabo in je vse prav.

In pride val, ko se zjutraj najraje ne bi zbudil, ker ne veš kam z bolečino, kam z jezo, kam s krivdo, kam z občutkom nesprejetosti, nevrednosti, kam z vsemi bremeni. Če jih le odvržemo, slej kot prej pridejo nazaj. Takrat se je najboljše spogledati z vsakim izmed njih. Se pogovoriti s svojo dušo – s sabo, s svojimi vodniki  in ostalimi bitji svetlobe, ki so okoli nas. Ta bitja obstajajo, če v to verjamemo ali pa ne. In čakajo na naše prošnje, na dovoljenje za delovanje skozi nas. Obstajajo, če to zanikamo ali ne. In so tukaj za pomoč nam, našim dušam na Zemlji.

Z vajo in kontinuiranim delom na sebi ločiš kdo je kdo. Veš, s kom imaš opravka., Tako v človeški obliki, kot v energetski obliki ali tako v obliki ljudi, kot tudi v obliki bitij, večino ljudem nevidnih. Nekateri jih čutijo, slišijo, vidijo, vedo za njih. In vsi ti so si upali priznati, da ta bitja obstajajo. Če ne verjameš, ne pomeni, da jih ni in da ne vplivajo nate. To pomeni tako za bitja svetlobe, kot tudi bitja teme.

Vem, da me je bilo v otroštvu strah. Vedno, ko sem prišla domov, sem najprej pogledala v kopalnico v kad, za vrata, v špajzo, v dnevni sobi za kavč in za vrata. Iskala sem bitje, ki me je ponoči obiskovalo v sanjah. Ker je bilo pretežko, da bi se tega zavedala v budnem stanju, sem začutila le  nerazložljivi  in velik nezavedni strah . Zdaj vem zakaj je takrat šlo. Kako vem? Na individualnem svetovanju pri Mileni Matko smo naredili postavitev in “pogledali” kaj sem v otroštvu počela vsakič, ko sem prišla domov in sem bila sama. Ta strah se mi je ponovil tudi ko sem bila že odrasla, z družino. In zdaj vem zakaj je šlo. Strah je bil in je ostal. Če se slučajno povrne, vem zakaj gre.  A je velika verjetnost, da se ta strah zaradi te situacije ne bo povrnil, ker smo odpravili vzrok zanj do tiste mere, kolikor se je v tistem trenutku dalo. Ker sem se zavestno odločila, da hodim po poti svoje duše, je še verjetnost, da se ta strah in to bitje vrne. A zdaj vem s kom imam opravka in kako reagirati. To je smisel teh svetovanj in delavnic, ki so mi kot pika na i 20 plus letnim raziskovanjem same sebe odkrile resnico o sebi. Resnico o moji primarni družini. Ki mi razkrivajo predvsem resnico o sebi in tudi ljudeh, ki so trenutno v mojem življenju. Vse ima smisel. In vse temelji na odločitvi. Če se jaz sama ne odločim zase, tega namesto mene ne more storiti nihče. Lahko mi je prijateljica vsak dan govorila kaj je dobro zame in kaj ni. Lahko me je vedno znova opozarjala na ljudi in dogodke. Dokler ni dozorelo in nisem sama dojela, je bila vsaka beseda zaman. Ni bilo brezpredmetno – veliko mi je pomenilo. In bila je resnica – a jaz nisem zmogla naprej. Velikokrat se zgodi, da za nekoga drugega vidimo kaj bi bilo zanj najboljše, dobro. In smo v dilemi ali mu povedati ali ne. To je stvar presoje trenutka. Včasih je dobro molčati. Včasih povedati in pustiti. Včasih pa je vredno govoriti vsak dan. Vsak trenutek. Tudi, ko se ti zdi že butasto in da gre za gluha ušesa. Ker včasih stoji ta človek na pragu  pred potovanjem k svoji duši in potrebuje le še korak  da stopi na to potovanje. Ampak stopil bo, ko bo odločitev dozorela in ko bo naredil prvi korak.

Je pa tako, da prvi korak ne pomeni nič. Vsak korak je potovanje.

Se zgodi, da je naša duša tako čudovita, lepa, veličastna, velika, svetla in pomembna, da je v tem trenutku to preveč za nas. In jo – se skriva tako močno, da se skrijemo sami pred sabo. To sem doživela sama. Delavnice. Sklop 8 delavnic. Vmesne delavnice. Delavnice za ženske. Naslednji sklop 8 delavnic, vmesne delavnice. Individualna svetovanja. Tretji sklop 8 delavnic – najmočnejši. Najmočnejši zato, ker sem bila na svoji spirali že globlje in globlje. Rabila sem leto , da se je za del sekunde razkrila moja duša. Da sem zmogla toliko iskreno pogledati nase kdo res sem, da sem se pokazala toliko, da se me je dalo prepoznati. Vem, težko za razumeti, še težje za doživeti. In sprejeti.

Nekateri so že na  začetku vedeli kateri dušni skupini pripadajo. Drugim se je to razkrilo tekom delavnic. Jaz nisem imela pojma kam pripadam. Imam opraviti z velikani? Ok. Sem v skupini velikanov? Kaj pa če imaš kaj opraviti z vilami? Ok. Sem del tega sveta. In potem, Kdo sem? Kam spadam? Končno. In tudi vem zakaj. Lahko ponosno povem, da sem morska deklica. Da moja duša prihaja iz morja, iz globin. Lahko tudi povem da se lahko po ljubezen, ki je nisem bila deležna od mojih staršev vračam k mojima dušnima staršema, k brezpogojni ljubezni, ki me čaka v vsakem trenutku. In to lahko naredi vsak. Bistvo je, da ne iščem ljubezni in pripadnosti v drugih. Vse imam v sebi in v svojih dušnih družinah. Pri svojih izvornih, dušnih starših. Vsak pri svojih. In ti so brezpogojni.

Starši, ki smo si jih zbrali v tem življenju so z nami zato, da nas pripravijo za naše življenjsko poslanstvo. Pa naj zgleda otroštvo še tako težko. Tako težko, da se ga sploh ne spomniš, da lahko sploh preživiš. Naj so vsakodnevne večletne spolne, telesne ali verbalne zlorabe. Naj so zlorabe s strani mame in očeta. Naj gre za najnizkotnejše izsiljevanje. Res je, da to potem ponotranjiš in imaš to potem za ljubezen, pripadnost, vzorec obnašanja. Res je, da dobiš potem partnerje, otroke, prijatelje, ki so taki, podobni, ki sledijo v življenju, da te spominjajo in opominjajo na nalogo staršev. A le do določenega trenutka, ko se ustaviš in spregledaš. Takrat se ti življenje postavi na glavo. Takrat maske odpadejo. In takrat pride ven resnica. In s to resnico je potrebno živeti. Najprej sam z njo. Potem, sčasoma, jo po lastnih prepričanjih in zmožnostih širiš med ljudi. In se zgodi, da naletiš na odpor. Na obtoževanja, na izsiljevanja. Na jezo, na strah. A to ni pomembno zate, ker zate je pomembna resnica. Pokažejo se potlačeni spomini. Na srečo ne vedno in ne vsi, pridejo pa. Pridejo spomini na rojene brate, sestre, na svoje prezgodaj umrle otroke. Tudi vsi ti so del našega življenja. Če si ti to priznaš, ali pa ne. Oni obstajajo. Obstaja Tadeja, moja prva hči, ki sem jo spontano splavila in se tega zavestno nisem takrat zavedala. A je tukaj. Obstaja. Ne morem več reči, da imam le eno hči, ker imam dve. Ena je zvezdica, bolj lučka, ki sveti okoli mene. Druga trenutno živi z mano. In obe sta enako pomembni. Obe sta me prišli nekaj naučiti. Obe imata zame neko sporočilo. Tadeja s svojim le 14dnevnim obstojem v mojem telesu. Teja vsak dan s svojem obstoju. In ta lekcija je zame najtežja. Je bila težka lekcija s starši. Je težek spomin na otroštvo. Me vsak dan spomni na to, če ne morem jesti in ne morem piti. Ko čutim gnus, sram, strah.

So še vedno trenutki, ko čutim malo preplašeno punčko, ki bi za ljubezen do očeta naredila vse. Ki je za ljubezen od očeta  naredila res vse. Ki je do nedavnega tudi na energetskem nivoju delala vse, da bi njen “bog” živel še naprej. In ko je ta mala punčka spustila iz prestola svojega boga iz otroštva, je ta človek , ki je skrbel zanjo, začel čutiti kaj to pomeni. Začeli so se mu vračati spomini. Bolečine so se začele pojavljati nenadoma in konstantno. Seveda je to povezal z nezdravim načinom življenja. In prav je tako. Smisel dela na sebi ni v tem, da drugim privoščimo slabo, ker so slabo delali nam. Smisel je, da to kar se je in se še dogaja, čeprav le na energetskem nivoju, prekinemo. Včasih je kdo od oseb že umrl in res ni druge, kot le energetska povezava. Včasih je kdo tako daleč, da je možna le energetska prekinitev. Včasih pa je vse tako živo in boleče, da je karkoli drugega nemogoče. Nič ne vračamo, vrne življenje samo.

Fajn pa je, če imaš v tem procesu ob sebi nekoga, ki mu zaupaš. Nekoga, ki mu lahko poveš najskritejšo misel in z njim predebatiraš vse, kar se ti dogaja. To je moja izkušnja. Sem imela ob sebi osebo, ki sem ji zaupala. In res je tudi, da je bila to zame dodatna lekcija in izziv. In res je, da sem to spregledala in se je v mojem življenju pojavila druga oseba, in imam možnost z njo podeliti svoje misli, če si bom to dovolila.

 

Zapisala Alenka Keber, 4.8.2015