Zapis na FB mi je obudil spomin na mamo Mimi in njeno demenco. Meni je bilo najlažje tako, da sem vzela njeno demenco kot del nje. Kot to, da ona zdaj to je in to nima nobene povezave z mano. Z mano na tak način, da je ona zaradi tega slabo, da ji moram pomagati, se sekirati zaradi tega, ker nisem bila vedno Alenka. Bila sem njena sestra na polju in skrbelo jo je za brata. Bila sem znanka, ko sva se srečali v Toplicah. Sama sem se vživela v njeno zgodbo in jo spraševala, kot da sva zdaj tam. Meni je bilo v tistem trenutku pomembno le, da je ona fajn. Nisem videla uboge ženičke, ki je izgubljena v svojem svetu in je izgubila stik z realnostjo. Tisto je takrat bila njena realnost. Le jaz sem se premaknila k njej, v njen čas.
Težko pozabim navdušenje, ko sem prišla k njej na obisk in mi vsa srečna reče: Glej, glej kje se midve srečava. Ugotovila sem, da sva v Toplicah. In takrat, ko je prišla iz kina. Film je bil zvečer, potem so večerjali in tam prespali. Postelja je bila trda, naslednji dan pa je prišla domov. In še enkrat, ko jo je vse bolelo, ker je dopoldan okopavala na njivi. Tudi v vojni je bila, ko se je skrivala pred Nemci celo noč na seniku zakopana v seno. Več jih je bilo…
V tistih trenutkih sem uživala z njo v njeni zgodbi. Vedno me je proti koncu obiska, ko sem se poslavljala vprašala po sestri, mojih nečakih in moji hčerki. Včasih je vprašala tudi po svojem sinu. Vedno jih je poimenovala po imenu. Tako sem vedela, da ona VE. Ve kdo je in kje se nahaja. Čeprav ne prav vsak trenutek.
In tako si je želela iti domov. Ne vem, če je še komu drugemu zaupala to željo. Želela je še enkrat domov, od koder so jo odpeljali po padcu in zlomu kolka. Vedela je da ne more skrbeti sama zase. Vedela je, da ne more po stopnicah do doma. Želja pa je ostala. Celo čudno se ji je zdelo, da je toliko časa v bolnici. Nihče ji ni povedal, da se čaka prazna postelja v Domu starejših občanov in je zato tako dolgo v bolnici. Ona pa je mislila da je z njo kaj narobe, ker so ljudje prihajali in odhajali. Njej je bilo jasno, da ne more biti sama doma, ni pa vedela zakaj je v bolnici tako dolgo.
Pomembno je, da smo do ostarelih svojcev pošteni, čeprav se nam zdi, da ne bodo razumeli. Oni so modri, ne glede na to kakšen težek karakter imajo. Kot ga je imela naša Mimi. A v sebi je vedela kaj jo čaka in kje bo preživela preostanek življenja.
Potovala je v času nazaj in naprej, a meni ni bilo težko biti na teh potovanjih v različnih vlogah v njenem življenju. Ker v tistih trenutkih na obisku pri njej nisem bila pomembna jaz, ampak le ona.
Verjamem da je veliko svojcem težko gledati in poslušati svoje bližnje, ki so dementni. Zato je potrebno najti svojo pot v tej zgodbi. Iz zgodb je potrebno priti cel zase in za druge.

Zapisala AlenkA Keber