Dost mam. Res mam čist dost te nenehne slabosti, glavobolov, vročine in tresavice, bolečega telesa. Dost občutka polnih ust. Dost dehidriranosti in lakote. Dost sramu in občutkov ničvrednosti. Dost spraševanja ali je prav da izražam to, kar čutim na vse možne načine. Dost samozatajevanja, zaradi občutka prozornosti in nepomembnosti. Dost zatajene in potlačene jeze. Dost bolečin v grlu. Dost imam stiskanja v prsih in težkega dihanja. Dost puklaste drže, da bi se skrila pred svetom. Dost imam bolečin srca,  občasnega nečutenja. Dost, res dost nesprejemanja sama sebe in samotarjenja. Dost imam skrivanja. Dost izbiranja besed. Dost, res dost vsega tega vsakodnevnega spominjanja.
Rada bi plesala, se vsak dan smejala. Rada bi se lepo oblekla in se ob tem ne počutila umazano.  Rada bi si vzela čas za masažo, brez strahu pred dotiki. Rada bi bila med ljudmi, se zabavala. Rada bi izprala s telesa vse spomine. Rada bi bila rada v svoji družbi. Rada bi se pogledala v ogledalo in občudovala obliko svojega obraza. Rada bi, res rada vse to in še vse ostalo občutila, kot da se nič ni zgodilo. Pa se je. Vseeno veliko od tega že zmorem in živim.  Za to se lahko zahvalim sebi, njemu in naravi. Sebi, ker vse to res želim in vem da zmorem. Njemu, ker vidi v meni mene. Naravi, ker vedno sem kdor sem. Vsi pa smo hvaležni za moj obstoj. Ne bi bila poštena, če ne bi ob vsem tem omenila še dveh oseb, ki sta z mano vsakodnevno ali v mislih ali v srcu. Obe občudujem na njuni poti. In pa moje moje, ki mi kaže kako lahko spremembe vplivajo na daljavo in brez  besed. Ponosna sem, ker grem naprej po poti proti sebi.

Zapisala Alenka Keber, 4.2.2017