Na junijskem srečanju Obredi ob polni luni sem v prvi meditaciji začutila čudovite občutke. Ponovno sem se spomnila koliko zmorem in kaj vse znam. Spet sem začutila da ni zgornje meje. Niti sama sebi nisem več omejitev.  Nepredelani občutki  in vdori v moj osebni prostor mi onemogočajo, da živim sebe v polnosti. Vem. To bo vedno prisotno.  V trenutkih ko sem povezana s sabo in prizemljena pa ni nič nemogoče. In ta občutek mi je izvabil solze v oči in radost v srce. Moški v meni je specialist za vsa tehnična področja.  Ženska v meni je umetnica, zdravilka, zeliščarka, varuhinja. Otrok v meni pa poskrbi za smeh, ples, petje in zabavo. Vsi trije silijo na plano in se kažejo v različnih obdobjih različno močno. Skupaj tvorijo družino v meni. Družino, ki jo srčno želim. Drugačno družino, kot je bila tista v kateri sem odraščala. Drugačno družino, kot je bila tista v kateri je odraščala moja hčerka. Želim si zvezo dveh, ki se čutita, ki pustita dihati in biti drug drugemu.  Zvezo, kjer partner ve in čuti za oba, če  je to potrebno. Predvsem pa si želim iskreno zvezo, ne glede na posamezne situacije. Pravijo da resnica boli. Mene resnica ne boli. Resnico čutim. In čutim laž. Če sogovornik laže mi lahko edino za zamaje zaupanje vase, ker vem.

Ko me hčerka vpraša, mami kako si vedela …., ji enostavno odvrnem, začutila sem. Ne znam razložiti kaj se dogaja, vem le, da vem.  Včasih vidim, včasih čutim, včasih mi vodniki in ostala bitja svetlobe kaj povedo, bistvo vsega tega je, da enostavno vem. In da sem se naučila, da ne povem več vsega, kar vem. Tudi če nekdo govori neresnico in išče izgovore,  ga pustim v njegovi zgodbi.  Ponavadi vem tudi ozadje teh izgovorov. Namesto te osebe ne morem narediti ničesar. Če začutim da je pripravljena iti naprej v življenju, ali če me kaj vpraša, povem. Sicer pa to ni več moja stvar in moja pot. To sem se naučila v teh dveh letih. Ko sem vse, kar sem vedela hitela povedati in vsa navdušena čakala… Zdaj je moje življenje toliko drugačno, da se me stvari močno dotaknejo le, če gre za koga, ki mi je res blizu, za kogar mi je res mar.  Pogovorim se sama s sabo.  Začutim vse občutke in »pogledam«  vzroke  za tako reakcijo na moji strani in obnašanje te osebe na drugi strani. In sprejmem osebo tako kot je.

Imam prijateljico, ki ji želim vse najboljše na svetu. V njenih očeh ne vidim več žara, kot sem ga pred  leti. Žal mi je zanjo, ker vem koliko zmore in kdo je. Ona pa si zatiska oči sama pred sabo. In gre situacija tako daleč, da nima časa zame.  Vem da to ni povezano osebno z mano. Ona nima časa zase… Ko bi se midve srečale, bi začutila kaj zmore in bi se malček zavedala da le ni vse tako rožnato, kot  si želi da je. In trenutno je zanjo najlažje, da živi tako, kot živi. Ni mi vseeno.  Rada jo imam in res ji želim vse najlepše v življenju. Odloča pa se sama. Tako kot svoje življenje živi ona sama. Meni je pomembno le to, da ve kje sem, da ve da me lahko pokliče kadarkoli, dobesedno. Kot me je že in kot me tudi še bo.

Imam tudi prijateljico, ki ji bolezen kaže da nekaj v njenem življenju ni v redu. Vse mogoče preiskave, pesti zdravil, nečloveške bolečine. Ponudila sem ji zelo konkretno pomoč. Ker jo imam rada. Bolj direktne in konkretne pomoči ji ne bi mogla dati. In to je tudi vse, kar sem lahko naredila. Jaz vem, da bi lahko vsak dan hodila k njej in ji lajšala bolečine in blažila simptome. Vem pa tudi, da bi udarili ven drugi. In vem tudi, da na tak način ona ne bi nikoli pogledala v svoje globine. In vem tudi, da je zelo močna oseba in pomembna za ta svet. Tega niti ona sama ne ve. In kljub vsem oviram v njenem življenju, ki jih ni bilo malo, je še vedno pozitivna in polna upanja. Ja, na trenutke obupana, kar je normalno, ampak njena duša je pripravljena poleteti v življenje. In tukaj leta niso pomembna.

Naslednji teden bo julijsko srečanje žensk ob polni luni. Le kaj mi bo prineslo tokrat?