Oče. Očka. Ati. Tati. Fotr. Besedni pojem za nekoga, ki te je spočel. Nekoga, ki je daroval svojo polovico dnk-ja, da si nastal, se rodil in živiš. Kako bi te imenovala? Ne vem. Po moje kar po imenu. Pa bi te vikala ali tikala, če bi se srečala, spregovorila besedo, dve? Ne vem. V bistvu si zame tujec, znanec. Znanec iz otroštva, znanec iz firme, znanec iz trgovine, iz soseske, iz mesta. Pa vseeno moj biološki oče. Nisi skrbel zame. Vsaj ne, da bi jaz vedela. Vprašanje kdaj si sploh z-vedel da sem tvoja hči. Mislim da tvoj prvi otrok. Sicer nezakonski, a vendarle sem tukaj. Živim. In pravijo da kri ni voda. Ne razumem kaj to pomeni, a ima smisel, pa čeprav morda le kot pregovor. Ko je do mene prišla informacija kdo si, se mi je svet postavil na glavo. Moje družinsko drevo je dobilo še eno vejo. Vejo, ki je ne poznam. Ki je z mano ves čas, jaz to vedela ali ne, vpliva name, na moje življenje, na moje potomce. Ti in tvoji predniki so tudi moji predniki. In ko delam zase, delam tudi zate in za najine prednike. Ne poznam jih. Ne poznam niti tebe. Vem zakaj sem se te izbrala za očeta. Tako kot vem zakaj sem izbrala da se bom rodila v njegovo družino in da bo on skrbel zame. Zdaj vem. Zdaj vem tudi zakaj se nisem nikoli počutila kot del družine, v kateri sem odraščala. In vem tudi zakaj nisem nikoli čutila vezi s svojo mamo. Mamo, ki me je rodila, čeprav ne želela. Zgodilo se vama je. Razumem. Oba vezana, poročena. Tvoj otrok na poti. Ampak zdaj vem. Ne vem pa kaj naj s to informacijo. Spet sem pred vprašanjem in dilemo. Ali naj spregovorim in razburkam še tisto, česar nisem ali naj držim v sebi. Naj tlačim vedno, ko hoče na površje? Naj se borim z jezo na eni strani in z ljubeznijo na drugi strani? Ko bo resnica prišla ven, bo spet prizadetih in razočaranih nekaj ljudi. In spet si lahko mislim, da kakšna sem, da bom prizadela dve družini, celo več, ker so tukaj še sorejenci. In partnerji. Pa se spet vprašam. Kje sem jaz? Sem res tako nepomembna, oz po drugi strani pomembna, da moram vse te skrivnosti varovati? In doživljati vrtince čustev vedno, ko se srečamo? Saj nočem nič drugega, kot le besede; ja moja hči si. Ne potrebujem ničesar materialnega. Le občutek… da ni z. mano nič narobe, da tudi ne bo nič narobe, če povem čigava hči sem.
.Zapisala 7.8.2016 Alenka Keber
