Prebiram zapise zadnjih dveh let. Gledam svoje fotografije narave. Gledam fotografije svojih umetniških izdelkov. Opazujem izdelke, ki so prišli izpod mojih rok; slike, prstane, verižice, obeske, uhane, broške, slike bitij svetlobe, simboli… In se čudim. In jih občudujem. Lagala bi, če bi rekla, da nisem ponosna nase. V resnici se lahko pogledam v ogledalo in si čestitam za vse, kar sem dosegla v zadnjih dveh letih.

Čestitam si lahko, da sem preživela. Da zmorem.

Ponosna sem lahko, da sem zgled. Zgled ljudem, ki me poznajo in zgled vsakemu, ki se začuti v kakršnem koli delu moje zgodbe.

Naj pojasnim.

Aprila sem se odpravljala na morje. Mudilo se mi je pakirati, zamujala sem. Poklicala me je znanka,s katero sva se enkrat slišali in enkrat videli. Pojasnila mi je zakaj me kliče. Da me spremlja po FB. Da vidi kako napredujem in koliko zmorem. Da so ji všeč moji izdelki. Da vidi spremembe, ki sem jih dosegla v “kratkem” času. Zaupa mi nekatere stvari in situacije in me vpraša za nasvet. Mene, ker mi zaupa. Ker vidi da se da. Ker želi vnesti spremembo v svoje življenje ona SAMA.

Vse kar ji lahko povem je, da hodim po poti. Po poti do sebe. Da se soočam s preteklostjo in ko živim sedanjost, kreiram svojo prihodnjost.

Lahko ji zaupam korake po katerih sem šla. Lahko ji povem za ovire na svoji poti. Lahko ji povem kako sem se jih lotila in obrnila v priložnosti, kako odkrivam svoje talente in darove. Lahko ji zaupam svojo zgodbo. Lahko ji zaupam tudi svoje želje in svoje sanje. To pa je tudi vse, kar lahko storim. Vse ostalo bo zase storila ona sama.

Tako to je. Vedno. Vedno mora človek sam narediti korak naprej. Lahko sem opora. Lahko sem smerokaz, ki pojasni kam pelje katera pot. S svojimi izkušnjami lahko podam mnenje o določeni situaciji. Lahko povem kaj vidim, kaj slišim in kaj čutim. Lahko povem tudi kar vem. Ampak koraka namasto nekoga ne morem narediti. Lahko pomagam premakniti nogo, pa drugo, ne morem pa hoditi v njegovih čevljih.

Ja, res sem lahko ponosna nase.

Zapisala Alenka Keber

3.5.2016