Očitno je današnja noč prelomna- ne da mi spat ta bolečina v glavi, misli švigajo. Vprašanja tudi. Drugi zapis v današnji noči ob 3.49. Ob osmih moram vstat in na pot. Glava razbija, grlo polno gnoja, drugega ne upam čutit. Solze tečejo same od sebe, oči pečejo, palec tipka po tipkovnici telefona. Nočno pisanje.

Se vprašam če je z mano kaj narobe. Sem res preživela toliko nenavadnih reči ali ostali samo o tem ne govorijo, nosijo v sebi? Spoštujem in razumem, ne vem pa ali sem jaz čudna, tako drugačna, oz ali je kaj narobe z mano. In če ja, kaj je to? Lahko mi napiše kdo tudi doktorsko dizertacijo na to temo. Vse sprejmem. Imam se za srčno, sočutno, čuječo in čutečo. Ko sem v “svoji koži”. A psihologinja, ki ima več kot 20letno prakso še ni imela takega primera. Pa sodeluje tudi s sodiščem. Pa sploh ji nisem še povedala vsega. Ne pozna oz malo primerov, ko poleg očeta tudi mama spolno zlorabi svojega otroka. Da sploh ženske to počnejo. To je domena le za moške? Podpišem pogodbo za sodelovanje pri projektu knjiga na tematiko zlorab. Na prvem sestanku sem pristala na sodelovanje pod pogojem da nekdo drug zapiše mojo zgodbo. V letu in pol ni nihče opravil z mano intervjuja, pa sem honorar že prejela. Ali sem kužna? Sprejela sem njene pogoje pisanja, dokler ni v meni vse skupaj povzročilo večkratne stiske. Pa želim le na profesionalen način to izpeljat, ker je za tem projektom VEČ.

Da nadaljujem, imam vizijo svojega življenja, sem podjetna, profesionalna, zanesljiva, odlična organizatorka, intuitivna, znam delati z ljudmi. Postavim jasne meje do mojega telesa in osebnosti. Imam sposobnosti jasnega sledenja in pripadnosti projektu, za katerim stojim. Marketinške in poslovne ideje za druge kar bruhajo iz mene, ce se povežem z osebo in začutim smisel zgodbe.Rada se učim. Logika in matematika sta moji prijateljici.

Hm. Res sem profesionalna in fenomenalna. Če ne bi imela prazne glave in bila tik pred bruhanjem od utrujenosti, tega vsega ne bi upala zapisati. Čutim in sem iskrena. Ker ne želim prizadeti osebe ali mislim da bo zanjo pretežko ali se bojim da me ne bo več “marala”,resnico večkrat nespretno zavijem v vato. Vsak dan manj. A  še vedno. Ne znam dovolj ceniti sebe, ko nisem v dobri koži. Večkrat se počutim ničvredno. Vem pa da sem sposobna in stvari izpeljem do konca. Sem profesionalna, tudi če kaj ni v skladu z mojimi prepričanji. Kot na primer vstrajanje v službi, ki mi prinaša le finančno osnovo. Niti ne več varnosti. Osnovo za kredite in stroške. In ubija mojo dušo večkrat na dan vsak dan.

Zaradi skupka vsega napisanega sem tukaj kjer sem. Pri ljudeh pustim pečat zaradi prikupne kombinacije srčnosti, humorja in profesionalnosti, presenetim z jasno odločnostjo, odlikuje pa me odnos, spoštovanje.

Vse to in še več sem jaz. Tudi prestrašena ženska, ki jo je sram Življenja, ki ga je živela od 18 do 42 leta. Veliko zgleda, pa je le malenkost v primerjavi z vsemi ostalimi 20imi leti ki so le vzrok in posledica tega. Samo oči odpreti in reči življenju in vsemu v meni DA je potrebno.

Zapisala Alenka Keber, 20.9.2017