Danes  je prvi november in je primeren čas za spomin na vse, ki so fizično zapustili ta svet. Tudi za naše splavljene , mrtvorojene ali prezgodaj umrle otroke. Pomembni so Vsi našteti. Tudi ti, ki se z umetno oploditvijo »niso prijeli«. Vsi zgoraj omenjeni otroci so  dušice, ki so se nekoč odločile da bodo določen čas preživele  z nami.

Ženske imamo velikokrat kratkotrajne nosečnosti, ki se jih morda sploh ne zavedamo.  Otroci, ki so splavljeni, so prav tako pomembni, kot tisti, ki se rodijo.

Vse te dušice, ki niso več z nami v fizični obliki, imajo za nas starše neko sporočilo. Kako uspešno so ga predali, je odvisno od nas. Ali jih jemljemo kot »neuspele poskuse«, »zgodilo se je«, žalujemo za njimi celo svoje življenje, se počutimo krive; tudi odzivi so odvisni od nas. Vse, kar je za te duše pomembno, je le to, da sprejejmo njihov obstoj v našem življenju. Da jih priznamo, jim povemo da jih vidimo, slišimo, sprejmemo, se jim zahvalimo za to, da so nam prišle nekaj pokazati, nas nekaj naučit, se jim zahvalimo za njihov obstoj.  To je najmanj in največ, kar lahko naredimo za njih, ki so bili srčno radi z nami. Vse, kar potrebujejo, da lahko mirno odidejo naprej po poti svojega potovanja je to, da priznamo in sprejmemo njihov obstoj v našem življenju.

To lahko zgleda popolnoma preprosto tako, da si predstavljamo, da je duša otroka pred nami in ji  povemo da jo sprejemamo v svojem življenju. Temu otroku lahko damo ime, če ga še ni imel.  Lahko pa  otroka oz njegovo dušo vprašamo karkoli nas zanima ; po njegovem namenu, njegovih željah…

Vsak otrok je enako pomemben za nas, tudi ta, ki je bil v naši družini le kratkotrajno, kot nekaj dnevni zarodek. Nikoli se ni prepozno tega zavedati in ga sprejeti v svoje življenje. Zdaj je idealen čas, ko lahko prižgemo le eno svečko več za vsakega od njih.

Zapisala Alenka Keber, 1.11.2019