Na predstavitev sem prišla predčasno z nikakršno tremo. Potem pa smo sedele v ozadju, v pisarni, ko sem se začela trest, ko sem začela biti nervozna. Nisem upala začutiti ali je to vznemirjenje ali strah, odgovornost ali kaj drugega. Pa sem zaprosila angele in vodnike in celo vesolje, da se pomirim, da povem kar je prav da ljudje slišijo. Zaprosila sem za popolno zaščito in začela brati svoj odlomek iz knjige. Nisem imela občutka kako sem ga prebrala. Ko smo sedle, sem do konca predstavitve čutila drobno tresavico rok. Sicer pa sem se počutila odlično, ker sem povedala, kar sem želela. Tudi, ko nisem bila vprašana, pa se je odvijal pogovor v smeri, kjer se nisem strinjala, sem povedala svoje mnenje. Zdi se mi, da premikamo meje s svojim pojavljanjem pred ljudmi. Nismo kar ene ženske, smo ženske  z imeni in obrazi in smo preživele, karkoli že. In kot dobim odzive, smo vzor mnogim, da si priznajo, da je pri njih bilo tudi kaj »narobe«. Smo vzor, da ni sramotno o tem govoriti in smo vzor, da se da iz vsakega odnosa in izkušnje nekaj naučiti. Priznam da mnogokrat ni lahko, a ko je prišel do mene moški, ki se mi je zahvalil, ker sem mu odgovorila na neizrečeno vprašanje zaradi katerega je prišel na dogodek, sem sama pri sebi rekla, JA. Zato je vedno vredno.  Ko sem bila vprašana, če bi prišla predavati na eno osnovno šolo, mi je zaigralo srce. Lahko rečem, da sem zelo ponosna sama nase.

Med samo predstavitvijo kjnige so bila postavljena zanimiva in pomembna vprašanja, o katerih sem v teh dveh dneh še razmišljala in napisala tudi zapise, ki jih delim v naslednjih dneh.

Zapisala Alenka Keber, 23.11.2019