Danes bom med drugim pisala o Alenki, drugi Alenki, ki obstaja poleg te Alenka, ki je večinoma prisotna vsak del dneva. Ta druga Alenka sem prava jaz. Zaradi vsega,kar se je dogajalo v preteklosti, prava jaz le včasih, ko se počuti dovolj varno, pokuka na plano. Ali pa ko ima vsega dovolj. Ampak res vsega preko glave. Ko bi rekla, poln kurac imam vsega. Ni več pomembno kaj kdo reče, kaj kdo misli, jaz bom povedala svoje mnenje. Jaz bom naredila po svoje, tako kot mislim da je najbolj prav.

V bistvu sem na veliko žalost in svoje razočaranje na to, pravo, Alenko kar malo pozabila.

Tako varno in dolgočasno je biti sama s sabo, da se uspavam, dokler se mi ne zgodi kaj takrga, kar me premakne, vrže v preteklost, vrne v kakšen spomin. Včasih pride ven mala Alenka, ki jo je strah vsega. Ki se boji pokazati svetu. Ki bi bila skrita in zaprta, ki ne bi videla sonca, niti zveznatega neba, da ne bi bilo slučajno kaj narobe. Da ne bi bila česa kriva.

Prevečkrat se ne zavedam vseh teh prehodov med vsemi temi Alenkami. Potem pride na plano še ta, užaljena, ki bi rada to in ono, ki ji ne smeš pokazati prsta ali dvigniti glasu, se ne držati obljubljenega dogovora. Ta je žalostna in užaljena.

Predvsem vem, da je najbolje, če sem bolj budna in pozorna na prehode med vsemi temi Alenkami.

Fajn ne imeti ob sebi nekoga, ki te spomni na vse te dele sebe. Še bolj fajn je , če jih prepoznam sama.

Pa zvečer jem puding, ki me spomni na skrite trenutke,ene redkih, ko sem jedla puding,  čokoladni puding s smetano, ki sem si ga na skrivaj s svojim denarjem kupila in ga pojedla, kolikor mi  je pasalo.

Pa mi gre spomin naprej in povem tisto, kar bi  sicer zadržala zase. Izrazim z vsemi čustvi, ki jih imam. In ne ostanem neopažena. Ker to je tista prava jaz. Ki se izrazi, ki pove s čustvenim nabojem. Ki pove svoje mnenje, ki ima pravico do njega. Ki je strastna in čustvena. Ki se ne boji reakcije na drugi strani.

In ta zapis pišem v viseči mreži. Na praznik prvega maja. Ne spomnm se kdaj nazadnje sem ležala in ne delala nič. To so spremembe.

Res da bi rada risala, pa rada bi začela konlčno pisati svojo knjigo, pa rada bi še marsikaj, ampak v tem trenutku se bom premaknila na ležalnik, ker je tam več sonca in manj vetra. Poskrbela bom zase.

Zapisala Alenka Keber, 1.5.2019