Včasih lahko pomagaš drugemu edino tako, da si, kar si. Da greš sama vase in si sama s sabo. Da si zgled s svojim delovanjem. To se meni večkrat zgodi, ko sem zaskrbljena zaradi hčerke. Ko se počutim nemočno in ji ne znam pomagati. Takrat se pogovorim sama s sabo in največkrat dobim odgovor, da naj se posvetim raje sama sebi, kot da razglabljam o njenih rešitvah, ker itak niso v moji domeni.

Kot mati otroka z motnjami hranjenja sem se že neštetokrat znašla v brezizhodni situaciji, ko mi milijon idej ni prišlo prav, niti vsa pozitivna naravnanost in vse možne poti, ki jih ponavadi vidim iz večino situacij.

So bili trenutki, ki so še vedno, ko sem se zjokala v vsej svoji nemoči. In takrat sem prišla do odgovora sama sebi, da sem v največjo pomoč le tako, da grem v svoj moč. Vase. V povezavo same s sabo, s svojo dušo. Ko sem v svoji energiji, sem odličen zgled. In to otroci čutijo. Čutijo pristnost, povezavo. In takrat tudi čutijo, da lahko preprosto so.

Vedno znova se vračam na to, da smo starši svojim otrokom zgled. In naša odločitev je, kašen zgled smo. Kakšno vrsto življenja jim kažemo.

Meni je velikokrat prav ta moja hčerka povedala v situaciji, ko sem bila obupana, ali ko sem mislila da sem se ustavila pred neznansko visokim zidom, brezizhodni situaciji..takrat me je spomnila na kakšno malenkost, ki v resnici ni bila. Polna je malih modrosti, ki se jih je naučila tudi od mene. Ki sem jo učila nezavedno s svojim obnašanjem, delovanjem, govorjenjem, izražanjem svojih prepričanj.

Tako ona ve, da ni neizhodne situacije. Tako tudi ve, da je v tej družbi in v tem sistemu potrebno preživeti in določenim stvarem se ne da izogniti. Tako tudi ve, da si večkrat sam na poti, če slepo ne slediš množici večine. To se je imela priložnost naučiti na svoji koži že v osnovni šoli. Ko je vsa žalostna večkrat prišla domov, ali pa je jokala, ker je bila izločena iz skupine, ker ni sledila vodji sošolk. Pa sem ji lepo pojasnila. Lahko si del skupine, pa ti bo šlo na živce, ker bo vedno tako kot bo hotela glavna. Lahko pa sledi š sebi in si veliko sama. Oboje ima pluse in minuse. Ponavadi se je odločila za zadnje. In hvaležna sem ji, ker mi pove kaj vse se je naučila od mene.

Ker so trenutki, ko se počutim, da sem kot mama pogorela na celi črti. In potem mi pove, da se je učila od najboljše.

Če sledimo sami sebi, ne moremo biti slabi starši, pa čeprav se zdi da smo zafrknili popolnoma vse, kar se da.

Zapisala 22.5.2019 Alenka Keber