V bistvu od prejšnje prazne lune. Bolj čutim. Drugače čutim.  Predvsem si dovolim čutiti tudi tisto, kar si pred tem nisem. Pa to ne pomeni, da tega ni bilo. Niti ne pomeni da nisem čutila. Le odzivala se nisem na to, kar je v meni. In to odzivanje me dela bolj živo. To pomeni, da mi kakšna stvar vrže ven vse ventile. In popizdim zaradi popolnoma nepomembne stvari v nekem drugem trenutku ali kontekstu. In ker reagiram takoj, vidim da je velikokrat kakšna reakcija prehitra. Da je včasih boljše, če se najprej pogovorim sama s sabo, pogledam od kje ta občutek, grem od tistega prvega, močnega impulza v telo. In si dovolim čutiti in pustiti samo da sem. Da si dovolim biti sama pred sabo gola v občutenju. In iskrena kaj v resnici res samo čutim. In potem se vprašam kaj je to kar čutim. Od kje izvira. Kaj mi sporoča. Kdaj sem prvič občutila ta občutek. Zakaj, kaj se mi je takrat dogajalo, kakšno povezavo ima tisto takrat s tem zdaj. Velikokrat nobene. In ko si dovolim čutiti telo, ne biti v glavi, pride ponavadi olajšanje. Olajšanje, ker situacija in oseba, ki je sprožila danes, zdaj  ta občutek, nima ničesar s tistim kar je v resnici povzročilo, da sem se nekoč tako počutila. Je samo sprožilec, da pride nek ujet spomin in občutek na površje. Da se sprosti nek krč, da se olajša duša.

Teh trenutkov je bilo v prejšnjem mesecu veliko. Teh trenutkov, ko sem odšla iz glave v telo. In tudi teh trenutkov, ko sem reagirala, ko sem bila še v gavi. In sem potem, ko sem odšla v telo obžalovala reakcijo iz glave. In jo popravljala. In se spoznavala tudi kot taka, brezglava, bi rekla, a v bistvu v glavi. In tudi ta del sebe sprejemala kot le del, ki je v meni. In ima vso pravico, da obstaja. In se izrazi. Na srečo  imam na drugi strani komunikacije nekoga, ki to razume ali pa vsaj ne odreagira tako čustveno kot jaz sama in potem ta nevihta, ki sploh ni, mine mirno. Lahko pa bi bila dramatično doživetje zame in za tistega, na kogar reagiram.

Zapisala 21.5.2019 Alenka Keber