Enkrat v življenju se zgodi, da sem pomembna jaz, da si pomembna ti.
Vsaj enkrat se to zgodi. Ko imaš vsega poln kufer. Ko je res dost. Veš, tisto, dost je! Res je dost! Pa se zgodi še to in ono. In vse to preneseš. Ker misliš da moraš. Ker misliš da je prav. Da bo že… Ampak hkrati tudi veš, da ne bo nikoli nič drugače. Da imaš res, res, res dost! Pa pride nov dan. Ta je drugačen. Dober. In misliš da bodo vsi naslednji tudi ok. Ničesar ne spremeniš, ker si želiš, upaš, se bojiš in hkrati tudi veš.. Do naslednjič. Obrne se mesec. Pa mine leto. Dve. Pet. In spet pride nov dan.
Spet se zgodi, da imaš dovolj. Tokrat resnično dovolj. Obljubiš si, da je tokrat zadnjič. Resno misliš. Želiš si, da boš tokrat zmogla spremembo. In mine noč. Neprespana noč, polna načrtov, upanja, vere v drugačni jutri. Jutri pa se zbudiš in razblinijo se vse želje, vse sanje, vsi upi. Ker jutri pride na površje ta, ki se je včeraj skrival za željo po spremembi. Več imen ima. Ponavadi mu rečemo strah. Včasih tudi dvom. Ali pa nezaupanje vase. Velikokrat ga spremljajo različni spomini. Spomini na marsikaj. Pa tako prepričana si bila vase še nekaj trenutkov pred tem, ko te je za urico zmanjkalo. In ta je tukaj. Ampak ta je bil tukaj tudi včeraj, ko si bila polna upov in želja, in prepričanja vase. Ta je vedno tukaj. Včasih se skriva, včasih je glasen, včasih samo je. Kot nema priča vsega, kar si kadarkoli preživela. Kot opomin, kaj vse je bilo. Ne bo odšel sam od sebe. Ne bo izginil. In tudi ničesar žalega ti ne bo naredil. Tam je in čaka. Čaka, da ga pogledaš. Da se z njim pogovoriš. Da mu poveš, da veš, da obstaja. Da mu poveš, da je prav da je tam. In da mu poveš, da naj tam kar ostane, ker ti greš naprej. Naprej v načrte, v zaupanje, v vero vase, v drugačen jutri. Ker si ga zaslužiš. Ker si ga želiš. Ker si ga vredna.
Ampak velikokrat in ponavadi to ni dovolj. Ker vse skupaj spremljajo najrazličnejša ustrahovanja, grožnje, prošnje, moledovanja, spomini na to, kako je bilo.. Pred tabo je veliko dela, da bo nekoč res tako, kot si želiš. Danes si naredila prvi korak. Priznala si si, da ne zmoreš tega narediti takoj. Priznala si si, da te je strah. Priznala si si, da si želiš drugače. Priznala si si, da si vredna več..
Ko bo prišel naslednji jutri, ko boš imela spet vsega dovolj, se boš vsega tega spomnila. Ko ti bo prebilo dno, boš res odšla naprej. Takrat boš začutila. Strah, dvom, nezaupanje, vse to se bo umaknilo s tvoje poti za tiste trenutke, ki bodo potrebni za spremembo. Ne bodo izginili. Tihi opomniki bodo stali ob poti, kamor si se namenila. Kot opomniki kaj v resnici zmoreš, ko se naslednjič zgodi, da imaš dovolj česa drugega.
Zapisala Alenka Keber, 1.12.2018
