Vedela sem da bom nadaljevala s pisanjem prvega dela, nisem pa vedela kdaj. Mogoče je zdaj, leto in pol po prvem zapisu pravi čas. Pa ne toliko pravi, kot enostavno čas za nadaljevanje.  O svoji vlogi mame otroka z motnjami hranjenja bi lahko napisala mini roman.  Ali pa bolj zvrst drame.  Ali pa potovanje svojih zadnjih pet let opisala kot dramatično znanstveno fantastiko. Potovanje med različnimi svetovi. Toliko novih odkritij, spoznanj in spoznavanj resnic, raziskovanj čustev in odnosov.  In hkrati imam občutek da ne morem napisati nič novega. To se mi zelo pogosto dogaja. Potem pa grem brati svoje zapise in se čudim od kje toliko poguma in modrosti.

Pred letom in pol sem napisala da moj otrok nima več motenj hranjenja. Danes lahko rečem, da so motnje hranjenja ali pa prehranjevanja  ena izmed posledic spolnih zlorab. Ne vem. Vem da imam sama velikanske težave pri prehranjevanju, pa vem da nimam motenj hranjenja, ker se ne prenajedam, ne stradam in ne bruham. Nekaj mesecev, razen redkih izjem pa lahko jem le določene vrste hrane.  In te motnje ne izginejo kar tako. In niso ozdravljive na kratek rok.

Še vedno se počutim kot mama zelo nemočno, za razliko od prej, se ne sekiram več toliko, ker razumem. Ali pa vsaj mislim tako. Na nek svoj način razumem in še vedno mi je zelo težko. Težko, ker spremljam in tudi živim posledice zlorab. Težko, ker bi morala biti zgled in napredovati hitreje, pa je mnogokrat tako, da bremzam celotno situacijo s svojimi prepričanji in ovirami v svoji glavi. In s paniko, ko želim prehiteti in nadomestiti tisto, kar se ne da. Če povzamem, velikokrat naredim več škode kot koristi in ko to zaznam, se raje umaknem za nekaj trenutkov, da se pomirim in potem skomunicirava in stvari stečejo.  Kot mama lahko ponosno povem da se zadnja leta učim od vrhunske učiteljice, ki mi tudi pove, da se je določenih stvari naučila od najboljše – mene.

Res zanimivo kako lahko z majhnimi besednimi zvezami in določenimi razlagami situacij otroku, ko je še v OŠ usmerimo v življenje. Zadnjič mi je rekla, Mami se boš morala pa odločiti in začeti živeti tako, kot mene učiš že celo življenje. Nič mi ni bilo jasno, o čem govori. Pa mi je razložila in bila sem ponosna sama nase. Čeprav je šlo zaradi moje nevednosti in strahu v mojem in njenem življenju toliko stvari narobe, pa sem kljub temu pustila pečat. V nekaterih stvareh sem res profesionalka. Kolikor sama sebe sabotiram, sem v strahu, paniki in nezaupanju in sem le sama sebi ovira, toliko znam biti vstrajna in iti čez popolnoma vse ovire in upam seči do zvezd čez vse možne prepreke.  Tako, kot prevečkrat ne verjamem niti sama sebi, imam po drugi strani neverjetno moč vere v stvari in situacije za katere bi marsikdo rekel, da so neverjetne. Kot si želim živeti v razkošju in potovati in spoznavati različne svetove in kulture, si prav tako želim živeti v naravi, v leseni koči ob gozdu in vodi, s svojo zemljo, ki me hrani. Kot vem da bi lahko živela v popolnem partnerstvu in uživala v družabnem življenju, pa po drugi strani tudi prav lepo živela in ustvarjala sama v svojem svetu narave, zemlje in umetnosti.  Res sem polna nasprotij, ki jih mnogi ne razumejo. In so obdobja in so ljudje, ki me poznajo le z ene strani in nimajo pojma o moji drugi strani. Jaz cela pa sem oboje skupaj.  Uživam v plesu, ko se učim čutiti svoje telo. Ko me prevevajo občutki sreče in hrepenim po še. In prav tako uživam in se zame svet ustavi, ko se sprehajam po gozdu od drevesa do drevesa, opazujem različna debla in različne zgodbe, iščem sledove živali, poslušam ptičje petje in piš vetra. Ko včasih po meni padajo dežne kaplje in spet drugič sončni žarki božajo moj obraz. Zelo rada se jim nastavim, čeprav motijo moj pogled. Sonce mi je všeč.  Ko pa ustvarjam ali pišem, se potopim v popolnoma drug svet. Tudi ta je moj, tega v zadnjem času pogrešam. Vse preveč je kaosa in obveznosti, ki jih narekuje sistem, država, družba. V zadnjih mesecih se tako malokrat znajdem v tem , mojem svetu. Kot bi rekla, da sem malo zašla. Preredko se spravim pogovarjati sama s sabo, začutiti svoje telo, misli, občutke.  Preveč sem tam, premalo tukaj. Še dobro, da imava doma toliko domačih ljubljenčkov, ki me vsaj malo spomnijo na dotike, drugačno vrsto komunikacije, nase.

Vse napisano morda nima kaj dosti zveze z mano kot mamo otroka z motnjami hranjenja, ampak koneckoncev to sploh ni pomembno. Ni pomembno kakšne motnje in kakšne posledice ima. Pomembno je le to, da zmore živeti z njimi. Da zmore poslušati in slediti sebi. Da zmore delovati, delati, širiti informacije in modrosti, prenašati sporočila. Da odkriva svoja poslanstva in jim sledi. Da živi. To ne pomeni da hrana, šola in denar niso pomembni, še kako so – v tem svetu. A vse to je, če si na poti kamor greš- povezan s sabo. In ona to definitvno je.

Pomembnen je odnos, spoštovanje, komunikacija, zaupanje in osebni prostor.

Zapisala Alenka Keber, v začetku marca 2018