Če je bila zame prej pomembna širina in zgodovina, je zdaj prišel čas, ko je pomemben fokus na jasne cilje. Jasna navodila, začrtani cilji in poti do njih. Vse ostalo je balast in motenje pozornosti.
Dejstvo je, da je za jasne cilje in gladke poti brez bližnjic potrebno imeti ozaveščeno zgodovino, sicer je sprožilcev in s tem motilcev pozornosti preveč in nas večkrat- dnevno kot ping pong žogico mečejo iz ravnovesja. Posledično iščemo izgovore in smo otopeli, brez realnega odnosa do samega sebe, brez stika z Zemljo in s samim sabo. Poleg ozaveščene zgodovine je potrebno imeti tudi o-zdravljene rane iz otroštva. Vsak jih ima – rane namreč. Globina zadovoljstva, odnosov in ciljev pa je odvisna od odločitve in poslanstva posameznika. Tisti, ki mu je zadosti varna služba z minimalnim zneskom za preživetje in monoton vsakdan brez večjih sprememb se najverjetneje ne bo ukvarjal s preteklostjo, ker bi mu zamajala navidezno varnost in zadovoljstvo. Kdor pa želi od življenja več, se bo moral potopiti v vzroke za ovire in omejitve, ki mu jih življenje vsakodnevno postavlja »pred nos«, da jih res že težko spregleda. Vesolje pri tem nima omejitve domišljije 🙂
Zase lahko rečem, da sem v zadnjih dneh decembra začutila tak konkreten padec na dno, iz katerega me reši samo še jasen fokus brez dosedanjih izgovorov. Pa me je v življenju pretresla že marsikatera resnica. Med drugim v zadnjih letih odkrivanje prave resnice o svojem otroštvu in svojem izvoru, prednikih. Ločevanje krivde in odgovornosti. Pa nešteto finančnih, telesnih in psihičnih omejitev. Delo na sebi je obrodilo sadove. Nepričakovana izguba in večmesečno žalovanje v lanskem letu me je zelo zaznamovalo in ojačalo stik same s sabo. Vse težke situacije, včasih večmesečno vsakodnevno delo na sebi, včasih večmesečni beg od sebe, vse to se je kot puzle začelo sestavljati v sliko, ki vsak dan postaja jasnejša in večja. Predvsem pa je tukaj zavedanje da je pomemben vsak trenutek in vsak dan, ki je nenadomestljiv. Vsak odnos, vsaka oseba, ki mi nekaj pomeni. Nekomu zlahka rečem nasvidenje, drugemu bo moj čas na razpolago, dokler bom tako čutila. Nikoli pa ne bom več sklepala odločitev brez pogovora same s sabo. In nikoli ne bom več tajila tega kar sem in tega kar čutim in tega kar vem da je. Od teh stvari ne odstopam več niti za milimeter. To pomeni veliko nenačrtovanih sprememb in veliko prepuščanja situacijam z neomejenim zaupanjem.
Včasih me je bilo sprememb strah do te mere, da sem situacije ignorirala. Mislila sem da bodo izginile tako, kot sem v otroštvu upala da me bodo ignorirali, če izginem. Šele ko se vsega tega zavedam vem, da imam zdaj odgovornost in vse niti za svoje odločitve in svoje življenje v svojih rokah. Ko vse to tudi v resnici začutiš, postane neprecenljivo. In takrat lahko resnično začneš spoštovati življenje in slediti sebi.
Zapisala Alenka Keber 15.1.2018
