Sem mislila da sem že zaključila s temi pojmi. Pa nisem. Jezi me, ker se  beseda odpuščanje uporablja v nemogoče namene. Saj ne vem, mogoče jaz ne razumem vsega, kar preberem. In imam svoje mnenje o res popolnoma vsem. Še posebno, če se tiče zlorab in spolnih zlorab. Po skoraj vsakodnevnih večletnih predelovanjih spominov in dogodkov, ki so se mi in se mi še dogajajo imam res toliko osebnih izkušenj, da lahko imam o vsaki stvari svoje mnenje, ki temelji na mojemu doživljanju. In ne vem kako to, ampak ponavadi je drugačno od napisanega. Pa spet ne vem ali pišejo ljudje iz teorije, iz slišanega in prevedenega na svoj način doživljanja, ali iz svojih izkušenj. Posebno ko pišejo odgovore in mnenja ljudem v stiski, ki se obračajo na forume in FB. Pa dopuščam vse vrste drugačnosti in poskušam razumeti vse poti. So pa stvari in situacije, kjer se moje razumevanje in toleranca ustavi.

Predvsem pri dveh novodobno duhovnih izjavah. Ena je da smo vsi Eno. Druga je da je treba odpustiti storilcu, da potem lažje živimo naprej s tem kar se nam je zgodilo. Ker se kao ne valjamo več v vlogi žrtve, ampak jo premagamo, ker kao ne dajemo več energije storilcu, ko mu odpustimo.

Vsi nismo eno. Jaz nisem eno s posiljevalcem. Nisem. Jaz tudi nisem prišla iz istega vira, kot nekdo, ki je na Zemlji le zato, da dela škodo. Ja, resnično so tukaj nekateri, na žalost preveč njih, da delajo škodo. Ne, da napredujejo kot duše na tak način, ampak na drugačen. In ni res da delamo le tako kot zmoremo in kot znamo. Vsi imamo svobodno voljo in se lahko odločimo drugače. Kako bi bilo potem na svetu, če bi vsak peti zlorabljeni zlorabljal naprej, ker kao ne pozna drugega. Ja, res ne pozna, ampak to ne pomeni da mora to naprej delati. Lahko dela drugače. In tako se lahko odloči popolnoma vsak na Zemlji. Ne pridemo vsi iz istega vira in ne gremo vsi nazaj v isti vir. To vem, ker mi je Teja, ki je medij povedala, kako je bila priča ko so ob smrti mojega strica ponj prišla bita, ki niso bila svetloba, zagotovo ne. Ne angeli, ampak neka strašna bitja so ga pospremila, njegovo dušo. In prav tako recimo na pokopališčih ne gredo vse duše nazaj na eno mesto. To mi je tudi povedala Teja, ki jim občasno pomaga pri prehodu. Ne izhajamo vsi iz iste, ene energije. In ne gremo vsi v to eno isto energijo. Ja, v vsakem od nas je tema in svetloba. Skozi obstoj duše smo počeli marsikaj. Ampak če gledamo iz točke danes tukaj in zdaj je moje prepričanje tako, kot sem pisala zgoraj. To je samo moje prepričanje.

Pri odpuščanju pa gre za sprejeti dogodke, ki so se zgodili in edino sebi odpustiti, da so se zgodili. Spustiti. To pomeni da ima odgovornost storilec, mi pa le sprejmemo, da smo bili zlorabljeni. To pomeni da nisem kriva, če nisem predvidela, ali se nisem ubranila, ko me je posilil, ali bi me napadel, niti nisem odgovorna. In tudi nisem odgovorna za posledice, ki jih bo nosil, ko bom spregovorila. Za vse to je odgovoren on.  Je pa prav da sem odgovorna sama do sebe, da sprejmem kar se je zgodilo, odgovornost za posledice vrnem njemu in razrešujem  posledice, dokler jih čutim.

S tem delom odgovornosti, krivde, odpuščanja sem se ukvarjala ko sem predelovala občutke krivde, ker so šle zlorabe po generaciji naprej. Nisem bila kriva, ker se  je dogajalo, kar se je. Sem pa odgovorna, ker nisem opazila tega in preprečila, ko sem bila odgovorna zanjo.

Odpustiti se ne da storilcu. Le on sam si lahko odpusti da je storil kar je. In prevzame odgovornost. Ne da reče, ona je kriva, ker je bila pomanjkljivo oblečena ali ker je bila tam. Le on sam lahko reče žal mi je da sem to storil in prevzame odgovornost. Žrtev ne more nikomur odpustiti za dejanja, ki jih je storil. Niti oprostiti, tega pa sploh ne. Le spustiti krivdo in odgovornost.