Bila sem gostja v oddaji Zvezdana. Spet. Po treh letih in pol. V vmesnem času je izšla knjiga, v kateri  je preurejenih nekaj mojih zapisov iz tega bloga. Medtem se je zgodilo veliko stvari. Med drugim sem imela dvakrat v štirinajstih mesecih totalko, v dveh letih sem morala zamenjati dva avta. Veliko sprememb se je zgodilo, če pogledam nazaj. Če ne razmišljam, bi rekla da je življenje staklo. In da so spremembe postale stalnica. Danes sem gledala eno izmed oddaj Zvezdana.

Spomnila sem se na Biserne nitke. Ko sem zapisala, da obstajajo že od nekdaj. Pa se nisem zavedala pravega pomena tega stavka. Vsak ima svoj vir, svoje nitke, svoj navdih, svoje bistvo.  Se tega zaveda ali pač ne. Vsak je biser sam v sebi, vsak je zaklad zase. Vendar tega zaklada v sebi ne opazi ali prepozna vsak. Večkrat se zgodi, da te bisere v nas  prepoznajo drugi. Velikokrat jih zanikamo, jih skrivamo ali se jih celo bojimo. Bojimo se tako najsvetlejših, kot najtemnejših delov sebe. Pa se mi zdi, da se ponavljam, ampak v nas obstajajo ti temni, kot tudi ti najsvetlejši deli. V vsakomur izmed nas.

Tako tudi jaz v sebi prevečkrat vidim le del svetlečih utrinkov. Pa pride dan, ko jih zato toliko več opazijo drugi in me spomnijo na te, pozabljene dele. Življenje nam te ljudi pošlje v popolnoma vsakdanje situacije, k veterinarju ali kar na ulico. Sredi mesta me je srečala znanka, ki mi je srčno pozdravila in mi povedala, da me mora objeti. Gledala me je. Pa moški, znanec iz ulice, kjer sva odraščala, ki mi pri veterinarju pove, da »me spremlja«. Pove, da vidi, da delam velike stvari. Odgovorim mu, da je to le življenje. Zdaj, zvečer, na kavču ob kaminu, ob soju svečk, ko zapisujem te besede, se šele zavedam pomen vsega skupaj. S svojim življenjem in delovanjem v njem se dotikam tudi drugih. Delam dobro s tem, ko preprosto sledim temukar čutim in kar sem.

Zapisala Alenka Keber, 11.11.2019 ob 21.27