Sem se že večkrat spraševala kdo sploh jaz sem. Pa sem čakala odgovore, pa pisala, pa razmišljala, pa spet spraševala. In zdaj, po situaciji, ki me je presenetila in pretresla moje misli in telo, odgovori kar letijo skupaj. Ja, ne rečem da nisem izkoristila priložnosti in si takoj pomagala z delavnico prizemljevanja, kjer sem dobila med meditacijo in igro vlog popolnoma direkten odgovor kdo sem in kaj delam sama sebi. Amapk po tem, ko sem se spomnila kdo sem, misli letijo skupaj.

Tako sem živa, da razganja mojo notranjost od stvari, ki bi jih rada delala. Čisto običajne, vsakodnevne, kot je partija šaha, večerna odbojka na mivki, jutranje veslanje po reki, popoldansko kolesarjenje, celodnevni potep po gorah, večdnevni oddih na samem, pa do ustavarjanja popolnoma novih stvari, pisanja popolnoma novih razsežnosti. Toliko vsega čutim v sebi, ko si dovolim stopiti na tla, uležat na zemljo, pogledati v ogledalo, začutiti sebe. Ko si dovolim biti to kar v resnici sem. Ko si dovolim zasijati, čeprav vem da bom koga zasenčila. Ko si dovolim biti cela, čeprav bo zaradi tega koga manj. Ko si dovolim povedati, čeprav vem, da bo na drugi strani bolelo. Ko si dovolim zapeti in zaplesati, čeprav tvegam posmeh. Ko se dovolim izrazititi, čeprav tvegam zavrnitev. Ko se ne bojim potopiti v vodo, ker ne vem kaj je pod njeno gladino. Ko si upam pogledati v oči, ker govorijo kar čuti srce. Tako sem lahko srečna, radostna, hvaležna za vsak prehojen korak, vsak obrnjen kamen in vsako spregledano senco.

In hkrati tako žalostna, polna hrepenenja, razočaranja, srca polnega bolečine, pljuč brez zraka, žgočega želodca, objokana vsak dan. Telo kriči, duša joče.

Bolečina ki ne da spati, zadušenost, ki ne pusti zadihati, potoki solz, polno grlo krikov.

Vse to sem jaz. In taka kot sem, sem najboljša, najlepša, najmodrejša.

Pa ti? Ti veš kdo si ti?

Zapisala Alenka Keber, 23.7.2017