“Vidim da si v redu. Znaš uživati življenje. Pišeš. Začela si skrbeti zase. Dobro ti gre. Veš kako dobro pišeš. Kakšne fotke objavljaš. Kje vse se potepaš. Ko gledam slike, ki jih objavljaš pomislim da bi tudi jaz lahko kam šla, se lepo imela, kot se imaš ti.”
Ja, priznam. Na nekaterih področjih svojega življenja sem res srečna. Prepoznavam v čem uživam, kaj me drži nad vodo, s čim si polnim baterije in kaj mi pomaga pri vzdrževanju povezave s sabo, s svojo dušo. Vsega tega kar mi pomaga da sem na plusu pa živim premalo, minimalno, toliko da res lahko preživim dan. Pridejo tudi trenutki, ko si dovolim zares uživati, lenariti, se izražati, biti navdušena nad vsem kar vidim in takrat je moja radost neizmerna, vse teče gladko. Dobim sporočilo da mi bo podarjena knjiga, ki sem jo žela prebrati. Preživim sanjski vikend. Vidim koliko sem napredovala na področju, ki sem se ga bala, ker je bolelo. Našla sem »zdravilo« za nespečnost in nočni glavobol. Prihajajo novi spomini, ki jih sprejemam in dovolim da se mi v polnosti razkrijejo. Vsi. Res vsi delčki preteklosti, ki še vedno vplivajo na mojo sedanjost. Sledim jim. Pogumno grem v izzive in s strahom čakam na odzive. Jočem iz strahu medtem ko jih čakam. In ko jih dočakam vidim, da sem še vedno tukaj. Živa. S še več poguma in strahu obenem, ker grem naprej.
Kaj se bo še razkrilo? Česa še nisem pogledala? S čim se moram še soočiti? Dovolj je le da za začetek dovolim, da pridejo spomini, vedenje, informacije, slike, glasovi in jih sprejmem kot svoje. Da jih ne zanikam. Da ne dvomim vanje, ker so del mene. Tudi če so še tako neverjetni, če mi še tako razburkajo življenje, so moji. Nahajajo se v mojem telesu, spominu telesa. In to, da jih ne zanikam je eden izmed načinov, da se telesni spomin sprosti. Da ne iščem opravičil in izgovorov za druge. Rečem samo ok, tole je tukaj, moje je, sprejemam, pa čeprav ta trenutek ne vem kaj s tem početi. Pa pride naslednja misel. Kaj pa čutiš ob tem? Nič. A res? Ja. Res? Ne. Čutim strah. Tako me je strah samo pomisliti na to kar sem ta trenutek zazanala iz svoje preteklosti, da bi najraje pobegnila, zanikala, to je previd, meša se mi od razmišljanja. Aha, torej je prisoten strah. Česa te je strah? Kaj se bo zdaj zgodilo. Kaj sledi? Kaj pa misliš da bo? Ne vem. Strah me je. Pa ga čutiš? Ja. Koga te je strah? Česa te je strah? Kaj mi bo naredil on. Kaj bo rekla ona. Ali bom preživela. Ali je to res, ali se mi samo dozdeva? Kako to da se tega prej nisem zavedala, spomnila? Je to sploh res? Ker si bila premajhna. Bilo te je strah, ki si ga ponotranjila. Bojiš se kaj se bo zgodilo, če bo prišlo vse na površje. Če srejmeš resnico, ki je, ti priznala ali ne. To pomeni, da čutiš. In ko enkrat čutiš strah, čutiš tudi druge občutke. Lahko jočeš, kričiš, pišeš, poješ, plešeš, rišeš, tečeš, meditiraš, greš v gozd, opazuješ vrtnico, poslušaš ptičje petje, karkoli ti v tistem trenutku ustreza, da izraziš svoja čustva. In če po tem ne čutiš razlike, to ne pomeni da ni nič drugače. JE, ker izraziš čustvo, občutek, ki je prisoten. Če tokrat ne občutiš razlike, verjemi, naslednjič, pa naslednjič, pa še naslednjič bo zagotovo drugače. Odvisno kako globoko v čutenju si upaš iti in koliko na debelo je naloženo v tebi, da se prepozna razlika. V nobenem primeru pa ni nič zaman.
Če nekdo dela na sebi, to ne pomeni, da se bo navzven karkoli videlo, lahko živi popolnoma navadno življenje. Le fokus in čutenje sta na maksimumu. In odzivanje na občutke, misli in situacije ki so. To sčasoma postane stalnica. Tako se odnosi ne zapletajo, ampak razpletajo. Tako ima človek fokus na sebi.
Zapisala Alenka Keber
