Utrujena sem. Dost mam. Res mam dost. Dost mam  ustrahovanja, megle v možganih,  neresnične realnosti, pritiskov v glavi. Res je šlo preko meje in ne grem se več. Vidim, čutim, vem.  Je majhna pikica svetlobe, tudi ena sama megla in prazna glava brez idej, brez kakršnekoli povezave same s sabo. In vsega tega imam v življenju dost.  Jst grem naprej, KER zavedanja kdo sem, kaj zmorem, vizije lesene hiške, koščka zemlje, navdušenja nad travnikom polnih rož, izvira iz katerega pijem vodo, neskončne sprehode v gozdu, občudovanja gora ob potoku, poslušanja žgolenja ptic, vonjanja cvetočega drevja, zraka po nevihti, pokošene trave, druženja z meni ljubimi ljudmi in še…vsega tega in še več, mi pa res nihče, prav nihče, ne more vzet.
Zavedanje vsega tega mi da moč, odločnost in pogum da stopim iz poti na pot in sem še bolj samosvoja.
Zavedam se vseh naporov, možnih ovir, strahov, bolečin, razočaranj, izgub, ki so lahko moji sopotniki poleg radosti, veselja, navdušenja, strasti, ljubezni, novih ljudi.

Ure, dnevi in tedni, ki so pred mano bodo eni težjih zame in za moje bližnje. Tisti, ki bo zdržal, bo ostal. Marsikdo pa bo dobil nepovratno karto iz vlaka mojega življenja.

zapisala Alenka Keber, 17.5.2017