obiska pri zdravniku.

Gospa, temu stanju v katerem se nahajate bi se lahko reklo postravmatski sindrom. Diagnoza depresija. Predpisal vam bi antidepresiv. Jemati ga morate eno leto. Potem se bova pogovarjala ali ga boste morala jemati do konca življenja. Znanstveno so dokazali, v Vietnamu, da travma scvre receptorje v možganih. Antidepresivi vspostavljajo povezavo. Možno je, da se povezava nikoli več ne vzpostavi, zato je jemanje antidepresivov nujno do konca življenja. Pustiva to, počakajva kaj bo po enem letu, se slišim reči.

Doživljem šok. Vem da ima v zadnjem času veliko znakov depresije. Da se mi je stanje poslabšalo. Šok pa je to slišati, pa čeprav iz ust zdravnika. Napisal vam bom recept. Kontorla čez en teden. Bolniška se nadaljuje.

N E vem kaj me bolj boli. To, da si travme nisem izbrala sama in imam dovolj bolečin in občasnega počasnega razmišljajnja ali to da jemljem to kot osebni poraz, ko sem spet tako slaba. Na srečo nisem ves čas tako slaba in vem da je vse to moja odločitev n da lahko tudi drugače. In da mi telo govori in me poriva naprej. Čez cono udobja. NE gre več tako, potrebne so notranje odločitve in korak naprej. Brez tega ne bo šlo. To je bistvo vsega.

Pokličem prijateljico. Pa boš jemala tablete? Slišala sem da se navadiš. Pa je to le diagnoza? NE, res se tako počutim.

Povem hčerki. Pa razmišljaš o tem da bi jih jemala? Veš kaj to pomeni? Se še spomniš kako vplivajo na možgane? Ne boš spet nič čutila. Vsa povezava se bo prekinila. Brez  občutkov boš lahko  še naprej delala. To hočejo. Ostala boš tukaj. Ja vem. In tega ne želim. Ampak… bom zaenkrat zadržala zase…

To se mi je  vrtelo eno celo noč.

Postravmatska motnja, oz sindrom ni enako depresija.

Imam postravmatsko motnjo.

In čutenje tresenja telesa, kot da mi celo telo vibrira. Možgani zamrznejo, to ni stanje depresije. V tem, mojem,  primeru je to stanje moje duše. Duša kriči z zadnjimi vzdihljaji. Trese me, drma, ne ve več kako naj mi pomaga. Imam le dve poti. Nimam več različnih možnosti. Vse sem izčrpala do konca. Le še dve sta mi ostali. Sem že izbrala. Pogovorila sem se sama s sabo. Potem pa še poklicala Mileno.  Odločitev je bila na mestu. Skozi igro vlog sem videla in začutila v kakšnem stanju je moje telo in v kakšnem stanju in kje je moja duša. Bila sem šokirana, da sem se privedla do skrajnosti. Vedela sem, da ni lahko. Ampak, da sem se privedla do roba, tega si nisem želela. Stanje je, kakršno je. Najboljše je, da ga sprejmem in grem naprej. Po svoji poti do sebe. Trenutno kaj več ne bom napisala, ker moram najprej z vsem pogumom in močjo, ki jo premorem vsak trenutek ostati budna in se premikati naprej.  Ni pomembno ali bo to polžji sprehod ali antilopji skok, pomembno je da se premikam in čutim. In  pomembna je tudi smer premika. Nazaj več ne grem. Čeprav velikokrat s solzami v očeh in cmokom v grlu, le še naprej. To je trenutno moja smer.  Lahko grem levo, lahko grem desno, tudi dol ali gor, le da se premikam naprej.  Vse, kar se mi dogaja je pomembno, sama sem pomembna. Nič več ni nepomembno,  zaradi tega kar tako dobro. Ne. Vsak tak trenutek se moram spomniti na tisto temnolaso deklico, ki ima frizuro na paža, trak v laseh in oblečeno oblekico, v sebi pa nosi odločnost, vero in moč. Te deklice ne more nihče premakniti niti za milimeter, ko ona ve da je to kar dela prav.

Zapisala Alenka Keber, 14-28.4.2017