Zapisujem svoje misli. Besede in modrosti, ki “pridejo skozi mene”. Delim dele sebe. In se vprašam danes dopoldan, preden sem šla v gozd, kaj mi je tega treba. Se razgalit pred znanci in neznanci. Čemu? Zbujanja pozornosti ne potrebujem več. Sama se preVečkrat počutim kvečjemu manj kot več, kot v resnici sem.
In si odgovorim. Dokončen odgovor pa dobim popoldan, po poslušanju zadnje Zvezdanine oddaje. Ko je moški povedal svojo resnico po moško. Kot ženska ne bi ničesar povedala drugače.
Vse to delam zato, ker “mam jajca”, se tega zavedam ali ne. Imam neizmerno moč in pogum, da delim svoje izkušnje. Če se vsak zapis dotakne le enega izmed vas, je namen izpolnjen. Zavedam se možnih posledic vsake zapisane in objavljene besede in sprejemam odgovornost za to. Ker je to moja pot. To je del mojega poslanstva. Je luč na koncu tunela marsikoga. Je ena izmed možnih delov poti vsakega.
Delim te dele sebe, ker vem da delam dobro. Če zmorem jaz, lahko na tvoj način uspe tudi tebi. Je težko, a je vedno vredno stopiti korak bližje svoji duši, svojemu srcu.
In zdaj še glavno sporočilo tega zapisa: “Narava nam je vedno na razpolago pri razreševanju česarkoli. Daje odgovore in nudi zaščito.” To sem doživela danes, ko sem počivala na drevesni korenini v zavetju smrek in obsijana s soncem. Razrešila sem včerajšnje bolečine. Preden sem odšla, sem s hvaležnostjo v srcu objela drevo. Zahvalila sem se za vso podporo in varnost. Nazaj pa dobila odgovor: “Hvala tebi za zaupanje in pogum.” Narava je tukaj da pomaga in je hvaležna vsem. Sama velikokrat pozabim na to moč narave. Zato delim današnjo izkušnjo…
Zapisala Alenka Keber 15.1.2017
