Tako je življenje. En dan polna energije, drzna in v stiku sama s sabo. Daleč najlepši dan v zadnjih mesecih. Naslednji dan pa popolnoma drugačna zgodba. Razočarana sama nad sabo, ko sem mislila da sem že ven iz nečesa, pa vidim da me še vedno drži. Tako močno, da bi se najraje spet skrila v mišjo luknjo. Sej vem, pridejo trenutki… in odidejo. Vmes pa je treba preŽiveti. Ampak ne tako da se skriješ in tajiš sam sebe, čeprav v nekem trenutku ne zmoreš drugače. Naj solze odplaknejo srčno bolečino. Naj bolečine v medenici naredijo premik iz cone udobja, ki duši in boli. Naj bo noč polna rešitev in odločitev. Le tako grem lahko naprej. Da si obLjubim… Ja, TO je življenje. To, da si pozoren, da čutiš in ne zBežiš sam od sebe vsakič ko zaBoli. Ko to enkrat postane način življenja, le to več ne teče mimo tebe, ampak z roko v roki plešeta v nov dan.

Zapisala Alenka Keber 14.1.2017