Vem ja. Ampak mogla sem. To sem jaz. Ženska, ko čuti, je NIČ ne ustavi, ker VE. Včeraj po druženju ob polni luni, sem dobila željo, da si danes nekaj podarim. Da mogoče prvič zavestno praznujem dan, ko sem se rodila. Da se sama sebi zahvalim da sem tukaj na Zemlji taka kot sem, edinstvena, intuitivna, preprosta, polna modrosti in drznosti. Če le slišim in vidim Sebe. Poklicala me je voda. Ne dež, ne sneg, ne mraz, nič me ne ustavi. Ko začutim, grem. Kopel očiščenja. Res se mi je zvrtelo kot na prvi sliki, ko sem se potopila v toplo vodo. Potem je prišel val navdušenja. Vrisk radosti in veselja. To sem rabila. Da se spet čutim, da sem živa. Počutila sem se kot morska deklica.
Poklonila sem si tudi cvet- nežen, nagajiv, razigran; poln sporočil.
Tako sem sama s sabo praznovala moj dopoldan. Dan, ki mi do včeraj ni pomenil nič. Ker nisem spoštovala tega kar sem. Ker si nisem upala pogledati vase in se začutiti. Ker so bremena preteklosti zasenčila pravo Alenko. Ker nisem upala pogledati, se pogovoriti in sprejeti majhne deklice. Bilo ji je treba povedati da ni umazana, da ni grda, da ni kriva, da bo vse v redu, če bo o-živela in živela v meni. Ta mala punčka mi daje radost, veselje, navdušenje, drznost. Občutke, ki jih pogrešam. Dost mam žalosti, bolečine, travm. Dost mam strahu pred tem kaj bom spet zaj..ala, če bom… ali ne bom… S spomini ni nič narobe. Tudi z bolečino ne. Prav tako ne z žalostjo, jezo, razočaranjem. Vse to mora priti, da lahko potem odide in naredi prostor radosti, veselju, hrepenenju. To je smisel predelovanja travm. Da odide, kar je čas da gre, in naredi prostor za novo.
Polna luna, morska deklica in Milena (ki nam kaže da se da VSE), so mi pomagale, da sem današnje dopoldne praznovala Sama s Sabo. Zdaj pa se grem družiti in praznovati z meni ljubimi biseri in diamanti. Teh je malo, a jih ne zamenjam za tone zlata.

Zapisala Alenka Keber, 13.1.2017