Alenka Keber

Sposobnost samo-zdravljenja ima vsak izmed nas. Odvisno je le od posameznika do posameznika, koliko jo ima razvito. Ko je bila hčerka majhna, sem se večkrat poslužila svoje sposobnosti zdravljenja. Pomagala sem ji pri nočnih morah in odvajanju od plenic. Ko smo ukinili plenice, se ni niti enkrat poniči polulala v posteljo. Potem pa sem na to kar malo pozabila. Sama si pred leti nisem pomagala pri nevzdržnih bolečinah, ki so se mi pojavile, ko sem imela vneto kožo na obeh dlaneh. Bolečine so bile tako hude, da sem se kljub temu, da sem imela roke zaščitene s kremo, bombažnimi rokavicami […]

Zaspala sem. Spet. Spim zimsko spanje. In ni mi v redu. Nikogar ni, ki bi me zbudil. Nikogar, ki bi mi rekel:”Hej, zbudi se. Pojdi naprej.” In prav je tako. Ker bi ga jaz potem vprašala:”Kam naj grem? Kam naprej? In zakaj? Čemu?” In če ta nekdo ne bi imel na to odgovora, bi bila razočarana. Jezna. “Zakaj me budiš, če ne veš kam naj grem. Pusti me spati.” Ko se naspim in se zares zbudim, bom vedela. Pa saj ne spim ves čas. Vmes se zbujam zaradi nočnih mor preteklosti. In potem ne morem dihati. Strah me je. Toliko […]

Oče. Očka. Ati. Tati. Fotr. Besedni pojem za nekoga, ki te je spočel. Nekoga, ki je daroval svojo polovico dnk-ja, da si nastal, se rodil in živiš. Kako bi te imenovala? Ne vem. Po moje kar po imenu. Pa bi te vikala ali tikala, če bi se srečala, spregovorila besedo, dve?  Ne vem. V bistvu si zame tujec, znanec. Znanec iz otroštva, znanec iz firme, znanec iz trgovine, iz soseske, iz mesta. Pa vseeno moj biološki oče. Nisi skrbel zame. Vsaj ne, da bi jaz vedela. Vprašanje kdaj si sploh z-vedel da sem tvoja hči. Mislim da tvoj prvi otrok. […]

Na podlagi vzorcev iz otroštva se odvija naše življenje, izbira partnerjev, službe, prijateljev. Vse se lahko vrti v krogu, dokler ne ozavestimo določenih vzorkov in ne naredimo spremembe. Ta sprememba pomeni, da  recimo začutimo kaj v resnici čutimo do svoje mame. Na površju je ljubezen, potreba da bi ji pomagali. V notranjosti, če si le dovolimo začutiti pa je strah. Velik strah. Potreba po pomoči je le na površju, da bi nas sprejela, pohvalila, da bi se končno v njenih očeh počutili vredne. Ampak nekateri starši tega nikoli ne bodo pokazali, ker tega ne čutijo. Ker so zaradi svojih zgodb […]

V teh dneh sem še več kot sicer razmišljala o motnjah hranjenja in s tem povezanimi vzroki. Pripravljala sem se na intervju in nastal je tudi spodnji zapis, ki pa ne bo objavljen v časopisu. Motnje hranjenja imajo ponavadi več razlogov oz vzrokov. Pomembno je, da se pride do njih in se jih razreši. Pri hčeri je bil eden izmed vzrokov za nastanek motenj hranjenja spolne zlorabe v otroštvu. Večkrat povdarim kako je pomembno, da se starši začnemo ukvarjati sami s sabo. Zakaj? Ker se travme prenašajo iz generacije v generacijo. Ko ena oseba razreši travmo, prekine krog. Tako je […]

Zakaj tako poudarjam in pišem o tem kako je pomembno, da smo starši zgled svojim otrokom? Besede niso dovolj. Kaj pomaga mojemu otroku, če mu rečem, da je potrebno začutiti čustva in jih na zdrav način izraziti, dati ven? Če pa sama, ko sem jezna skrijem to jezo za nasmešek, otrok pa jo čuti. In me nekega dne vpraša: “Mami ali si jezna name?” Seveda ne, jeza, ki jo nosim v sebi nima nobene zveze z otrokom. A jo le ta zaznava in če komunikacija med staršem in otrokom ni najboljša, misli, da je kriv on. Zavedati se moramo, da […]

Nič nisem še napisala  o tem kako sem se počutila, ko sem prvič vodila podporno skupino za starše, prijatelje in bližnje osebam z motnjami hranjenja. Nekaj dni pred tem sem bila v redu. Kot da se ne bo zgodilo nič posebnega. Uvodno predstavitev sem napisala že dva tedna pred objavo, ko niti nisem še vedela kje bom dobila prostor. Zapis, ki sem ga objavila na blogu, sem tudi imela sprintan. Služil naj bi mi kot »back up« plan v primeru da zamrznem.  Kako bom uredila prostor, da bo bolj domače vzdušje in na kakšen način bom vnesla nekaj »mojega«, sem […]

Zdaj mi je jasno zakaj že več mesecev ne morem napisati zapisa z naslovom mati otroka z motnjami hranjenja. Ker moja hči nima več motenj hranjenja. In jaz nisem več mama otroka z motnjami hranjenja. Sem mati otroka, ki je preživel motnje hranjenja in zelo sem ponosna na svojo hči. Zelo pa sem ponosna tudi sama nase, ker sva preživeli. In to se imam za zahvaliti hčerini volji do življenja, svoji intuiciji in materinski ljubezni, ki ni imela meja. Preživeli pišem v dvojini, ker so bili trenutki, ko je na nitki viselo njeno fizično življenje in bili so trenutki, ko […]

Še sem tukaj.  Še sem živa oz vsak trenutek bolj. Ljudje me srečujejo in pravijo da dobro zgledam. Da sem pomlajena. Pa da vidijo (na fb kolikor me spremljajo) da mi gre. In me resnično zanima kdo me zares pogleda. Kdo pogleda v moje oči in vidi kaj zares živim. Koliko bolečine je v njih. Kako utrujeno je moje telo. Koliko strahu je  v mojih ledvicah. Koliko ljubezni je v mojem srcu. Jaz nisem le to, kar se da ošvrkniti s pogledom. Ja, rada se oblečem v oblekico. In ja, imam kar nekaj lepih kosov oblačil, po mojem okusu, ne […]

Spet je eden takih dni, ko zelo težko jem, pijem pa že cel teden minimalno. Najraje bi se zaprla v luknjo v jami in jokala. Jokala in izjokala vse solze, vso bolečino, vse ponižanje, ki ga še občutim ko pride občutek. Občutek slabosti, občutek gnusa, občutek da bi najraje zapustila telo in odšla, kot sem to počela v otroštvu. To se vidi po fotografijah. Kako sem bila odsotna, napihnjena. Ko avtomatsko jem, kar mi v tistem trenutku paše, ponavadi je to kruh, jogurt ali puding. S tem sem si mašila tudi trenutke po kosilu in pred kosilom v času pubertete. […]