Alenka Keber

Lenoba. Otopelost. Depresija. Poznam vse troje. In vem kje je meja in kdaj jo prestopiš. Meje v depresijo ne želim prestopiti nikoli več. Zato sem se februarja 2014 ustavila proti koncu otopelosti in poiskala pomoč. Ko sem bila v lenobi, sem iskala nešteto izgovorov zakaj ne bi to in ne bi ono. Predvsem sem bila utujena, izčrpana, a ne toliko, da ne bi premaknila riti in odšla na sprehod, na klepet s prijateljico, se lotila kakšnega hobija. Ko sem prešla v otopelost, nisem bila sposobna več čutiti kaj dosti. Bilo je vseeno. Vse kar je bilo pomembno je bilo to, […]

Bila sem del postavitve, kjer so moški spuščali energijo orožja in agresije. Čutila sem tako energijo moških, kot tudi energijo bitij agresije, vojn, orožja. Ta bitja se počutijo velika, velilastna, nepremagljiva. V središču pozornosti. Tako se počutijo vse dokler moški ne začne čutiti svojega srca, svoje notranje moči, svoje duše, svojega bistva. In to je pri vsakem moškemu drugače. Vsak gre na drugačen način skozi svoj proces. In skozi ta proces mora moški iti sam. V tem procesu je  ženska energija, ženska ki želi pomagati, le ovira. Ovira zaradi privzgojenih in naučenih vzorcev, da je moški glava družine, da mora […]

Prebiram zapise zadnjih dveh let. Gledam svoje fotografije narave. Gledam fotografije svojih umetniških izdelkov. Opazujem izdelke, ki so prišli izpod mojih rok; slike, prstane, verižice, obeske, uhane, broške, slike bitij svetlobe, simboli… In se čudim. In jih občudujem. Lagala bi, če bi rekla, da nisem ponosna nase. V resnici se lahko pogledam v ogledalo in si čestitam za vse, kar sem dosegla v zadnjih dveh letih. Čestitam si lahko, da sem preživela. Da zmorem. Ponosna sem lahko, da sem zgled. Zgled ljudem, ki me poznajo in zgled vsakemu, ki se začuti v kakršnem koli delu moje zgodbe. Naj pojasnim. Aprila […]

Bila sem brezvoljna. Brez cilja, brez hobija, brez veselja do česarkoli. Brez razloga sem planila v jok. Osamila sem se od ljudi. Bolelo me je celo  telo. V družini ni bilo nič v redu. Šla sem k zdravnici. Povedala mi je da imam depresijo. Dobila sem antidepresive. Ko je moje počutje dobilo ime, sem bila za trenutek najsrečnejše bitje na svetu. In dobila sem zdravilo, ki me bo ozdravilo. Jemala sem antidepresive. Manj sem čutila. Manj sem jokala. Pa ne takoj. Najprej je moralo preteči tri tedne, da so prijeli, potem še nekaj časa, da smo ugotovili da potrebujem malo […]

Ljudje živimo neko življenje. Svoje življenje. Iz svoje izkušnje lahko povem, da sploh nisem vedela da živim, nisem se zavedala sebe in trenutkov. Živela sem v megli. Ko pogledam nazaj, je bilo vse moje življenje en velik strah. Ko sem bila majhna ustrahovanja in zlorabe. Ko sem bila večja strah pred bitjem, ki me je preganjalo v sanjah. Ko sem odrasla še dodaten strah ali sem dovolj dobra mati in žena. Kamor sem se obrnila, polno strahov. In kaj vse sem delala, da ne bi bilo kakšnih sprememb. Trpela, ko sem vedela, da me partner vara, pa nisem povedala da […]

Razmišljam. O svoji poti. Tukaj, zdaj. O pozabljenih spominih. O odkritih talentih. O trenutkih, ko sem trepetala za življenje. O strasteh ustvarjanja. O izjavi “only the sky is the limit”. Ker ni, le sama sebi sem ovira in meja do kje lahko sežem. O meji med tukaj in tam, ki je ni. Prav tako kot čutim podporo od tukaj, jo tudi od tam. Le da je način komunikacije drugačen, bolj iskren. O mejah. O čutenju telesa. O občutkih gnusa. O prelepo cvetočih dišečih marjeticah in čudoviti glasbi ptic. O glasu vetra in sporočilu dežja. O srbenju glave, da ne bi razmišljala in srbečici rok, da ne bi pisala. O utrujenosti telesa. In o budnosti duha, o nešteto načrtih. O moji hiški, svetišču ki si ga želim in ga zaslužim. In o ovirah, ki mi preprečujejo da pridem do tja, kamor si želi moje srce. In o preprekah, ki stojijo na poti do njega, ki ga želim in potrebujem. O obilju vsega lepega, ki ga želim zase in za vse ljudi dobrega srca. O hrepenenju po ljubezni, o želji po sebi. Sem na križišču več poti. Včasih bi ostala na mestu, kot vkopana bi zamrznila, kot sem morala, da je šlo mimo kar se je dogajalo. Zdaj grem  naprej, pa nazaj in v levo in v desno =) ; raziskujem različne poti. Grem v gore in se  potopim v ledeno mrzlo morje. Čutim. Živim.   Zapisala Alenka Keber  

Modra starka živi v vsaki ženski. Nahajam se v najrazličnejših oblikah. Lahko sem kot trnuljčica, ki spi stoletno spanje in čaka na nekaj izven tebe, da te prebudi. Lahko sem kot princesa na zrnu graha in čakam le da mine noč in me prepoznaš v sebi. Lahko sem že budna, a še vsa zaspana in ne vem kaj želiš od mene. Pogovarjaj se z mano. Ali pa sem popolnoma prebujena in ti pomagam v vsakdanjem življenju. Šepetam ti, dajem najrazličnejša znamenja, te stiskam okoli srca, kričim po spremembi, plešem ženski ples. Božam te ves čas. Boža te moja prisotnost, moja […]

Ko izvem nekaj tako pomembnega, tega enostavno ne morem zadržat samo zase. Kar sem izvedela, obstaja že dolgo. Tudi raziskave so narejene. Na živalih in na ljudeh. Ampak da to tako močno vpliva na zarodek, na otroka, ki se spočenja, na otroka, ki bo nekoč odrasel v človeka… Pozabila sem kako se to imenuje. Sindrom prvega žrebca mogoče. Če je plemenska, rodovniška samica enkrat oplojena z mešancem, nikoli več ne bo imela pravih plemenskih potomcev. Dokazano. In potem so šli znenstveniki naprej in vse to prenesli in dokazali na ljudeh. Vsak spolni parner zapusti v ženski svoj odtis, dnk, ki […]

Zakaj je pomembno in potrebno, da se soočimo z dejanji v preteklosti – svojimi dejanji do drugih in dejanji drugih do sebe? Ker so v preteklosti ujeti delčki naše energije. Ne gre za maščevanje. Ne gre za krajo. Gre za poravnavo energij. In samo zaradi tega, da prekinemo zgodovinsko verigo dejanj se je potrebno soočiti s svojimi čustvi in občutki v času obstoja naše duše. Včasih je potrebno iti stoletja ali tisočletja nazaj v času in prostoru zato, da pride do izravnave energije. Ker le tako lahko pomagamo svojim prednikom in svojim zanamcem. Tako preprečimo, da bi se preneslo naprej […]

V vsaki družini ima vsak svoje energetsko mesto. Najprej sta mož – moški, na njegovi levi strani žena- ženska, sledijo otroci po rojstvu. Prvi spočeti otrok je na prvem mestu. Drugi na drugem… To pomeni da ima vsak zarodek svoje mesto. Tudi, če je bil splavljen spontano ali načrtno. Vede ali nevede. Ženske imamo včasih kratko nosečnost, dva tedna, niti ne zavedamo se, da smo noseče, otrok pa je z energetskega vidika tukaj. Posebna zgodba so umetno ustvarjeni otroci. Vsak zarodek je otrok, pa če “gre naprej” ali pa “se jih prime preveč” in jih odstanijo. Vse, kar začne rasti […]