Zdaj ko je nekaj potokov solz zapustilo moje telo in sem lahko začutila lakoto, bom napisala še nekaj na temo posledic spolnih zlorab v zvezi s hrano in prehranjevanjem. Pišem le iz lastnih izkušenj. In javno delim dele mojega življenja, ker sem prepričana da nisem edina s takimi posledicami in “težavami”. Od nekdaj ne morem jesti “surove” kisle hrane, majonez, gorčic, solat, vložene zelenjave, hrane za katero ne vem kaj približno vsebuje. Nisem izbirčna in z veseljem pojem kislo zelje ali repo, pri kislem bombonu pa se že pojavi problem. Vrsto let nisem vedela čemu je tako. Dokler si nisem upala začutiti na kaj me kisla hrana spomni. Zdaj vem. Poznam tudi načine kako si pomagati in vem da z mano ni zato nič narobe. “Kako to da ne ješ nobene solate? Pa vloženih kumaric? Pa tatarske, majoneze in vsega ki vsebuje le pikico tega?” Na vsa ta vprašanja zdaj vem odgovor. Pri meni so vzrok tudi spomini na polna usta sperme. Sperme, ki sem jo mogla pogoltniti, ki me je umazala od zunaj in od znotraj. Vedno znova. Tolikokrat, da je še vedno v celicah mojega telesa. Od tu tudi občutek umazanosti, groza telesa ob dotikih ljudi.
Lakota, ki je velikokrat sploh ne čutim, ker je lažje izklopiti vse čute in biti lačen. In žeja do mere izsušenosti grla in dehidriranosti. So obdobja, ko lahko okušam okuse in jem le ko mi kaj skuhata hči ali partner. Sicer pa jem, ker vem da moram in le tisto kar mi v tistem trenutku paše. Tako je lahko moj obrok povsem normalen, lahko pa je to le palačinka in tortica. Velikokrat izklopim čutenje da lahko kaj pojem ali spijem.
En razlog je sperma, drug pa izvira iz preteklih življenj in je povezan s krvjo.

ZApisala Alenka Keber, 1.1.2018