Ko živiš kot otrok v svoji primarni družini, ne veš da obstaja kakšno drugačno življenje. Veš, ali pa čutiš da nekaj ni ok, da ti nekaj ni všeč, a starši skrbijo zate in nimaš druge možnosti, kot da živiš z njimi. Vsaj tam do 15ega leta. Ponavadi si vzgojen tako, da niti ne pomisliš da obstaja kaj drugega. Če ti ni ok, čimprej  ko je možno odideš od doma. Ali je to internat v srednji šoli, ali fakulteta v drugem kraju, ali pa spoznaš nekoga in se takoj ko lahko, odseliš. In potem živiš naprej, kot si živel do takrat. Dopuščaš da se do tebe partner obnaša kot si navajen od doma. Ker je to normalno, ne prav ali narobe, tako to je. Tudi če je nasilen, ima druge ženske, ti laže, tako to je. Sama sem se zavedala, da mi ni ok v odnosu in sem se pogovarjala z njim, ga prosila, povedala da več ne zmorem. A nisem odšla, dokler nisem bila prepričana, da sem naredila vse, da bi bilo lahko ok. Ko sem se nekega jutra zbudila in sem rekla, ne morem več, sem odšla. Kako močno je to v otroku, lahko pove primer;  ko je moja hčerka živela v družini, kjer se je oče vinjen vračal zvečer domov in kričal, kjer sva se prepirala večkrat tedensko, kjer se je čutil strah na vsakem koraku,  se ni zavedala,  da je lahko kdaj kaj drugače. Ker tega ni poznala. Dokler ji nekoč pred novim letom nisem rekla, da je velika verjetnost, da bova odšli stran od njenega očeta, samidve. Takrat je dobila upanje da le lahko drugače in je vsako novo leto prosila v nebo, da greva stran. Dan ko sva odšli, pravi, da je bil njen najsrečnejši dan v življenju. Zato ko ženske vstrajajo zaradi otrok, jim prej delajo škodo, kot korist, ker otroci čutijo in trpijo.

Zapisala Alenka Keber 23.11.2019