Alenka Keber

Pojutrišnjem izide knjiga pri Mladinski knjigi, projekt, ki je nadaljevanje oddaje Pri Zvezdani.  Prebrala sem del, ki sem ga prispevala v knjigo. Pa sem se vprašala če sem zadovoljna. In lahko rečem da sem in da nisem. Nisem zaradi tega, ker se veliko stvari ponavlja. Pa zato, ker bi danes veliko povedala drugače, na drugačen način. Pa tudi zaradi tega, ker sem v neki drugi fazi, kot sem bila takrat, ko so nastajali ti zapisi. Šla sem naprej. Tisto je bil en cikel, ki se je moral odvrteti. In ja, zadovoljna sem zaradi same vsebine, sporočila in prav tega dela, […]

  Danes bom med drugim pisala o Alenki, drugi Alenki, ki obstaja poleg te Alenka, ki je večinoma prisotna vsak del dneva. Ta druga Alenka sem prava jaz. Zaradi vsega,kar se je dogajalo v preteklosti, prava jaz le včasih, ko se počuti dovolj varno, pokuka na plano. Ali pa ko ima vsega dovolj. Ampak res vsega preko glave. Ko bi rekla, poln kurac imam vsega. Ni več pomembno kaj kdo reče, kaj kdo misli, jaz bom povedala svoje mnenje. Jaz bom naredila po svoje, tako kot mislim da je najbolj prav. V bistvu sem na veliko žalost in svoje razočaranje […]

Včasih lahko pomagaš drugemu edino tako, da si, kar si. Da greš sama vase in si sama s sabo. Da si zgled s svojim delovanjem. To se meni večkrat zgodi, ko sem zaskrbljena zaradi hčerke. Ko se počutim nemočno in ji ne znam pomagati. Takrat se pogovorim sama s sabo in največkrat dobim odgovor, da naj se posvetim raje sama sebi, kot da razglabljam o njenih rešitvah, ker itak niso v moji domeni. Kot mati otroka z motnjami hranjenja sem se že neštetokrat znašla v brezizhodni situaciji, ko mi milijon idej ni prišlo prav, niti vsa pozitivna naravnanost in vse […]

 V bistvu od prejšnje prazne lune. Bolj čutim. Drugače čutim.  Predvsem si dovolim čutiti tudi tisto, kar si pred tem nisem. Pa to ne pomeni, da tega ni bilo. Niti ne pomeni da nisem čutila. Le odzivala se nisem na to, kar je v meni. In to odzivanje me dela bolj živo. To pomeni, da mi kakšna stvar vrže ven vse ventile. In popizdim zaradi popolnoma nepomembne stvari v nekem drugem trenutku ali kontekstu. In ker reagiram takoj, vidim da je velikokrat kakšna reakcija prehitra. Da je včasih boljše, če se najprej pogovorim sama s sabo, pogledam od kje ta […]

Enkrat v življenju se zgodi, da sem pomembna jaz, da si pomembna ti. Vsaj enkrat se to zgodi. Ko imaš vsega poln kufer. Ko je res dost. Veš, tisto, dost je! Res je dost! Pa se zgodi še to in ono. In vse to preneseš. Ker misliš da moraš. Ker misliš da je prav. Da bo že… Ampak hkrati tudi veš, da ne bo nikoli nič drugače. Da imaš res, res, res dost! Pa pride nov dan. Ta je drugačen. Dober. In misliš da bodo vsi naslednji tudi ok. Ničesar ne spremeniš, ker si želiš, upaš, se bojiš in hkrati […]

Vedela sem da bom nadaljevala s pisanjem prvega dela, nisem pa vedela kdaj. Mogoče je zdaj, leto in pol po prvem zapisu pravi čas. Pa ne toliko pravi, kot enostavno čas za nadaljevanje.  O svoji vlogi mame otroka z motnjami hranjenja bi lahko napisala mini roman.  Ali pa bolj zvrst drame.  Ali pa potovanje svojih zadnjih pet let opisala kot dramatično znanstveno fantastiko. Potovanje med različnimi svetovi. Toliko novih odkritij, spoznanj in spoznavanj resnic, raziskovanj čustev in odnosov.  In hkrati imam občutek da ne morem napisati nič novega. To se mi zelo pogosto dogaja. Potem pa grem brati svoje zapise […]

Če je bila zame prej pomembna širina in zgodovina, je zdaj prišel čas, ko je pomemben fokus na jasne cilje. Jasna navodila, začrtani cilji in poti do njih. Vse ostalo je balast in motenje pozornosti. Dejstvo je, da je za jasne cilje in gladke poti brez bližnjic potrebno imeti ozaveščeno zgodovino, sicer je sprožilcev  in s tem motilcev pozornosti preveč in nas večkrat- dnevno kot ping pong žogico mečejo iz ravnovesja. Posledično iščemo izgovore in smo otopeli, brez realnega  odnosa do samega sebe, brez stika z Zemljo in s samim sabo. Poleg ozaveščene zgodovine je potrebno imeti tudi o-zdravljene rane […]

Sem mislila da sem že zaključila s temi pojmi. Pa nisem. Jezi me, ker se  beseda odpuščanje uporablja v nemogoče namene. Saj ne vem, mogoče jaz ne razumem vsega, kar preberem. In imam svoje mnenje o res popolnoma vsem. Še posebno, če se tiče zlorab in spolnih zlorab. Po skoraj vsakodnevnih večletnih predelovanjih spominov in dogodkov, ki so se mi in se mi še dogajajo imam res toliko osebnih izkušenj, da lahko imam o vsaki stvari svoje mnenje, ki temelji na mojemu doživljanju. In ne vem kako to, ampak ponavadi je drugačno od napisanega. Pa spet ne vem ali pišejo […]

Nadaljujem tradicijo prvega dne v letu. Pišem. Solze polzijo po licih. Koliko enih lepih želja, manifestacij, takih in drugačnih voščil, srečnih obrazov v novem letu. Moj prehod v novo leto ni bil tak kot sem si ga zaželela. Tudi zadnji dnevi starega niso bili noben presežek. Več solz, slabosti, telesnih in srčnih bolečin kot bi si želela. Ne morem razumet ljudi ki pravijo da je preteklost nepomembna, da je treba gledat v prihodnjost. Ne razumem zato, ker ima moja preteklost še posledice: spomini, ki so še neizraženi; bolečine, ki so nepredihane; izgube, ki so neizjokane; razočaranja nad sabo; občutki, ki […]

Zdaj ko je nekaj potokov solz zapustilo moje telo in sem lahko začutila lakoto, bom napisala še nekaj na temo posledic spolnih zlorab v zvezi s hrano in prehranjevanjem. Pišem le iz lastnih izkušenj. In javno delim dele mojega življenja, ker sem prepričana da nisem edina s takimi posledicami in “težavami”. Od nekdaj ne morem jesti “surove” kisle hrane, majonez, gorčic, solat, vložene zelenjave, hrane za katero ne vem kaj približno vsebuje. Nisem izbirčna in z veseljem pojem kislo zelje ali repo, pri kislem bombonu pa se že pojavi problem. Vrsto let nisem vedela čemu je tako. Dokler si nisem […]